»Hodimo v najboljšo šolo v Sloveniji«

Na Osnovno šolo Bistrica ob Sotli nas je vodila vesela novica­ z ministrstva za izobraževanje,­ znanost in šport, da bo prav ta šola prejela prestižno nagrado­ Republike Slovenije­ na področju­ šolstva za leto 2016. Ko smo na dan podelitve zjutraj obiskali kolektiv in učence, je bila vest še pod embargom, a po šolskih hodnikih je že ­dišalo po ponosu.

Na dvorišču smo ujeli skupinico učencev, ki se je že po prvi šolski uri vračala z učenja na terenu. V vsaki otroški roki je bil zvezek, v drugi svinčnik, zdrava rdeča lička pa so kazala, da jim je jutranji podeželski zrak godil. »Dobro jutro, dober dan,« so drug za drugim pozdravili veselih obrazov. »Kako se imate,« sem jih vprašala, »vas je kaj zeblo zunaj?« Skupinica se je strnila v gručo in vsi hkrati so zatrdili: »Ne, kje pa. Prav prijetno je bilo. Boste vstopili,« so vljudno vprašali in pridržali vhodna vrata šole. Seveda je bilo kandidatov za vodnika do ravnateljeve pisarne, kolikor smo jih hoteli. Prijazno, a nevsiljivo, brez kričanja.

»Tako smo jih naučili,« je na opazko o lepih manirah svojih učencev ponosno odgovoril ravnatelj OŠ Bistrica ob Sotli Bogomir Marčinković. »Z vseh koncev Slovenije dobivamo pohvale o izredno discipliniranem obnašanju naših učencev na ekskurzijah, ogledih, šolah v naravi. Veste, za nas so poleg učnih programov zelo pomembne vzgojne vsebine. Otroke bi radi čim boljše opremili za življenje. Morda je sreča v tem, da v šolski sklop sodi tudi vrtec. Pri nas so tako od 11. meseca do 15. leta, že najmlajšim lahko vcepimo pozitivne vrednote. Ne lažemo jim, da je življenje pravljica, vedo, da je polno vzponov in padcev, da se je treba po vsakem pobrati. To se mi zdi zelo pomembno. Naša šola je sicer majhna, a fleksibilna in zelo inovativna v šolskem prostoru. Ponosen sem na kolektiv, na vse učence, pa tudi na njihove starše. Zmoremo vse. Skupaj lahko premikamo gore.«

Fotografije Jože Suhadolnik

Očitno jih res, kar je prepoznala tudi posebna komisija na šolskem ministrstvu in prav to šolo nagradila »za izjemne dosežke na področju osnovnega šolstva«. V obrazložitvi so med drugim zapisali, da si šola zasluži priznanje, ker je »kakovostna, učeča se šola, ki se spreminja in nenehno razvija. Utirala je pot in bila pionir na področju vzgoje in izobraževanja, saj je bila vedno izbrana v prvem krogu pomembnih slovenskih šolskih projektov. V program devetletne šole so se vključili v prvem krogu, začeli so uvajati drugi tuji jezik v OŠ in prvi tuji jezik v prvem triletju. Od leta 1995 so vodilni pri računalniškem opismenjevanju. Vključeni so v vrsto projektov, kot so Comenius,­ Evropska mreža zdravih šol, Evropska vas, Pasavček, Zlati sonček­ itd.«

Ravnatelj Bogomir Marčinković je poudaril, da si vsi, ki živijo in delajo v šoli, želijo, »da bi bili učenci uspešni, ustvarjalni in inovativni, obenem pa zdravi in zadovoljni. Lahko bi rekel, da jih učimo preprosto, po zdravi kmečki logiki. Želimo si, da bi se znali učiti in reševati probleme, da bi imeli prijatelje in se v šolskem okolju dobro počutili. Veseli bomo, če bodo znali ceniti znanje, lepo besedo, pesem, knjigo ... Prizadevamo si, da bi bili učenci v vseh dejavnostih naše šole aktivni in bi tako prispevali k napredku in skrbi za svoj razvoj, pa tudi za razvoj šole. Naša vizija je učenje za življenje na podlagi dobrih medsebojnih odnosov. Naš kolektiv se zaveda, da bo le tako znanje učencev kakovostno, trajnejše in uporabnejše. Učimo jih, da je napaka običajen del vsakega procesa, ki nas nauči marsičesa.«

Odprti in iskreni

Nič nenavadnega ni, da imajo učenci na klopeh računalniške tablice, da jim učitelji v vseh učilnicah prikazujejo interaktivne vsebine s pomočjo projektorjev, tudi to, da po hodnikih visijo informativni video zasloni, ni nič takega. »Zelo dobro smo opremljeni, naši učitelji pa odlično usposobljeni. Sodimo med vodilne slovenske šole, ki smiselno uvajajo v pouk sodobne tehnologije. Z osnovno šolo v Varaždinu so naši učitelji pripravili tri module izobraževanja za sodobne tehnologije in aplikacije. Za vse evropske učitelje. Zelo smo počaščeni, da so prepoznali naš razvojni potencial,« je poudaril ravnatelj in nadaljeval: »Tudi druge primere dobre prakse smo z naše šole že prenesli v Ljubljano, na Štajersko, na Primorsko, obiskujejo nas učitelji iz Španije, Londona in še od kod. Praktično za vsako novost smo piloti. Moram povedati, da večina naših učiteljev dela precej več, kot je slovensko povprečje, ker smo odprti, iskreni in ker smo, ne nazadnje, ljudje.«

Ja, takšna šola je Osnovna šola Bistrica ob Sotli. Majhna, enooddelčna, podeželska, samostojna osnovna šola, ki je pomemben sestavni del prijetnega istoimenskega kraja, s katerim živi in diha. Je šola s srcem in dušo. Njen kolektiv sestavlja komaj 38 zaposlenih, med njimi je 20 učiteljev, nekateri poučujejo še na sosednjih šolah, da zapolnijo polni delovni čas, učencev pa imajo letos 140. V vrtec Pikapolonica je vključenih 59 malčkov. »Gotovo je v naši majhnosti veliko prednosti,« se je strinjal Marčinković, »po drugi strani pa nam prav to prinaša tudi težave. A mi se jih ne ustrašimo, pred nobeno ne pokleknemo. Sedemo skupaj, se pogovorimo in vsako rešimo. Ni vedno lahko, a treba je ukrepati in vztrajati.«

Iz preteklosti v prihodnost

Šola se je do leta 1995 imenovala OŠ Marije Broz, potem jo je občina Podčetrtek, pod katero je Bistrica ob Sotli takrat sodila, z dekretom preimenovala. »Tega se ne sramujemo. Človek, ki nima preteklosti, si tudi prihodnosti ne zasluži. Marija Broz je bila za nas dobra mati in ne politična osebnost. Rodila se je v hiši blizu naše šole. Še danes imamo po stenah šole obešene njene slike, kar nekaj kipov opozarja nanjo. Prek nje smo povezani tudi s Titom, ki je leta 1979 odprl našo šolo. Na severovzhodu nas le reka Sotla loči od sosednjega Kumrovca in Hrvaške. Na pročelju stare šole, denimo, smo postavili obeležje Adu Darianu, v tujini zelo znanemu opernemu pevcu in pedagogu, ki je prvi v Evropi napisal učbenik o operi. Leta 1895 se je rodil prav v tej hiši.«

Vanja Kolar Ivačič, ki smo jo srečali v zbornici, je že štirinajst let zvesta kolektivu OŠ Bistrica ob Sotli. Poučuje četrtošolce, je tudi predsednica sveta zavoda, v službo pa se vozi iz precej oddaljenega Imena pri Podčetrtku. »Vesela sem, da lahko delam tukaj. Prijeten kolektiv imamo. Znamo se pogovarjati, velikokrat se tudi nasmejimo, potem pa se umirimo in zavzeto delamo. Po razredih imamo v povprečju šestnajst, sedemnajst učencev, kar pomeni, da se jim lahko zelo posvetimo. Vsakemu posebej. Smo zdrava šola, za nas je zelo pomembna tudi čustvena inteligenca.«

O splošni inteligenci na šoli ni dvoma. Vitrine se šibijo pod težo pokalov vseh vrst, priznanja in pohvale po stenah opozarjajo na številne uspehe učencev na tekmovanjih iz logike, matematike, slovenščine, zgodovine ...

»Dosežki v centimetrih, sekundah in točkah pri nas niso edino merilo, ki šteje,« je pripomnil ravnatelj. »Veseli smo, če sleherni otrok napreduje po svojih najboljših zmožnostih in tekmuje sam s seboj. Rek 'Naj ne mine dan brez lepe sledi' za nas ni le fraza. Tudi pri športu med učenci ne spodbujamo tekmovalnosti, ampak jim želimo privzgojiti predvsem veselje do gibanja. Nič ne bi naredili, če bi jih gnali le v šolski telovadnici in na igrišču, potem bi pa vse popoldne presedeli pred televizijo ali za računalnikom. Naši učenci se veliko gibajo tudi v prostem času.«

Ne le do športa, tudi do umetnosti imajo poseben, spoštljiv odnos. Šolo krasijo dela znanih ustvarjalcev, ki so skozi leta sodelovali na likovni koloniji, pa tudi risbe učencev niso prilepljene na šolske stene kar z lepilnim trakom, ampak so lepo uokvirjene ali zaščitene s steklom. »Razvoj ročnih spretnosti pri otrocih se nam zdi pomemben. Slikajo, šivajo, vezejo, gnetejo. Gotovo je med njimi tudi kakšen bodoči­ umetnik,« je pristavil ravnatelj, ­likovni pedagog Franc Grobeljšek pa je dodal: »Že tradicionalno v njih spodbujamo likovno izražanje. Zelo ustvarjalni so in uživajo pri delu.«

Vse na šoli in okrog nje je lepo, čisto, urejeno. Bogomir Marčinković: »Trikrat zapored nas je Turistična zveza Slovenije razglasila za najlepše urejeno šolo v državi, zato smo prehodno zastavo dobili kar v trajno last.«

Na poti po šolskem poslopju smo srečali skupino desetih drugošolcev, ki so se z učiteljico Brigito Toplišek odpravljali k športnemu pouku, prvošolčki pa so v učilnici ravno pospravljali ropotuljice, ki so jih čisto sami izdelali iz reciklažnega materiala. Z navdušenjem so pokazali, kako zvenijo. Šestošolce smo zmotili med uro matematike. Oni že razumejo, kaj pomeni prestižno državno priznanje za najboljšo šolo. Kako ga sprejemajo? »Veseli, srečni in ponosni smo ... dobili smo potrditev za naše delo ... hodimo v najboljšo šolo v Sloveniji,« so zatrdili.