Hotel Kanin po 40 letih danes zapira vrata

Po hotelu Alp so zaradi propadlega kaninskega smučišča obupali tudi v hotelu Kanin.

Objavljeno
06. oktober 2013 22.29
Blaž Močnik, Tolmin
Blaž Močnik, Tolmin
Bovec – Hotel Kanin je danes po 40 letih zaprl svoja vrata. Bovško je s tem izgubilo enega glavnih stebrov turizma, ki je zaradi propada kaninskega smučišča odslej odvisen zgolj od poletne sezone. Pogovarjali smo se z nekdanjim direktorjem hotela Borisom Kravanjo, ki je skupaj z andorsko družbo PGI iskal tudi rešitev za smučišče.

Težave bovških hotelirjev niso nove. Ne znam prešteti, koliko lastnikov ali najemnikov je zamenjal Alp v zadnjem desetletju, novi hoteli so se takoj znašli v težavah, vaš hotel je nazadnje ustvaril dobiček leta 2008. Ali se je scenarij žalostne bovške turistične zgodbe pisal že veliko pred propadom kaninskega smučišča?

Precej težav je nastalo zaradi nespametnega vlaganja. V veliko hotelih niso upoštevali zmožnosti plačevanja anuitet. V našem primeru lahko povem, da bi hotel še letos kljub izpadu zime lahko posloval najmanj s pozitivno ničlo ali celo majhnim dobičkom, če ne upoštevamo velikih stroškov financiranja. Minusi so se gibali med 150.000 in 240.000 evri, obremenitve iz kapitala pa znašajo najmanj 350.000 evrov. Če bi pred leti pravilno izračunali kapitalsko sposobnost podjetja in jo spoštovali, bi bili danes likvidni in sposobni poslovati. Pri drugih novogradnjah so bila za vlaganja ključna nepovratna sredstva. Predvidevalo se je, da je Kanin paradni konj bovškega turizma. Vlagatelji so spoznali, da to ni res, ko so že začeli naložbo.

Ste vi prva ali zadnja žrtev propadlega smučišča? Je to dno?

Trdim, da bo poslovanje marsikaterega subjekta, ki ima fiksne stroške in naložbe iz preteklosti, zelo trpelo. Februar, na primer, je bil poleg julija in avgusta naš najboljši mesec. Dobra zima je prinesla tretjino prihodkov. Hit kot naš lastnik je zdaj potegnil edino možno potezo. Mislim, da smo prišli do dna. Slabše sicer ne bo, ker je poletje v Bovcu zanimivo. Razvoj bovškega turizma pa je najbolj odvisen od razvoja zimskega turizma.

Hotel je prepuščen trgu. Se motim, če dvomim, da bodo vlagatelji že danes stali v vrsti za nakup?

Ne, strinjam se z vami. V tem trenutku, ko ni vizije za prenovo kaninskega smučišča, se vsakemu vlagatelju račun podre. Pričakuje se pač donos, tega pa brez zime tukaj ne bo. Ne gre sicer zanemariti dejstva, da imamo v lasti tri hektarje osrednjih bovških zemljišč. To je lahko dober nepremičninski posel.

Kmalu bo minilo leto dni od kaninske nesreče, prihodnost smučišča pa je skrita v megli. Kako to, da turistični kraj ni zmogel skupnega nastopa v tako ključnem času za Bovško?

To si razlagam kot nesposobnost komunikacije in nesposobnost menedžmenta pri tistih, ki bi to morali narediti. Mi smo bili pripravljeni in smo pozivali v tej smeri. Prav v hotelu Kanin so se sestali največji zaposlovalci v turizmu in politične stranke. Na tem sestanku smo vsi pozvali župana Sinišo Germovška, naj do 6. aprila predlaga projektno skupino za reševanje Kanina. Od takrat se ni zgodilo nič.

Prav pa je, da se ve, da je bila skupina, ki je izdelovala projekt celovite obnove Kanina, zelo odprta. »Masterplan« smo predstavili konec lanskega leta. Župana sem pozval, da se je treba izreči, ali je ta načrt dober za kraj ali ne oziroma ali ga je treba dopolniti. Načrt so na občini spravili v predal, ker pa drugega ni bilo, so nato prav s tem iskali rešitve. Toda ko danes razlagajo o morebitni prenovi, ne vemo, o kakšni prenovi govorijo. Ali je to zgolj obnova dostavne žičnice, ki sama po sebi ne bi prinesla nič posebnega? Zdaj so stvari že zavožene. Občina sama tega projekta ne more peljati naprej in sam župan tudi ne. Tako se je vse skoncentriralo na birokratsko reševanje problema. Mi smo imeli neko znanje, ampak očitno nas kraj ne rabi. V šali zdaj pravim, da bo župan dal priložnost še »buškim ženam«, če razvojni zadrugi ne bo uspelo.

No, zadruga se je vendarle zganila, pa čeprav pet čez dvanajsto, s ponudbo za kaninsko infrastrukturo.

Poskus je bil dobronameren in znak, da si ljudje želijo združevanja. Namesto zadruge bi lahko že prej kdo – verjetno župan – združil vse, ki so vpleteni v Kanin, mogoče na bolj profesionalni ravni. Pri zadrugi mislim, da je šlo za podcenjevanje težav, ki bi jih reševali predvsem s subvencijo občine. Andorci so bili pripravljeni vložiti nekaj sto tisoč evrov v novo družbo, ampak s pogoji, da se natančno razdela odnos občina-partner, da se vidi, kakšna je možnost izpeljave »masterplana« za naložbo na Kaninu, in da se pridobi evropska sredstva iz kohezijskega sklada. Takrat bi zraven prišel PGI z znanjem in vplivom. Govorimo o vplivu enega največjih upravljavcev smučišč na svetu. Toda tudi z njimi bi zelo težko izpeljali sanacijo žičnice do zime. Časa je bilo malo, težav pa ogromno. Ampak še vedno trdim, da bi lahko Andorci v povezavi z občino in državo ter nosilci v našem turizmu naredili pozitivno zgodbo. Predsednik PGI Joan Viladomat je dejal, da pride na sestanek v Bovec, če je občina pripravljena sodelovati. To smo županu povedali, toda odziva ni bilo. Misli namreč, da mora PGI podati prošnjo, ali lahko sodeluje. Narobe svet.

O Kaninu kot smučišču bržkone še vsaj tri leta zdaj ne bomo govorili, mar ne?

Glede na to, da ni informacij, kaj se dogaja, lahko sklenemo, da se na tem področju v prihodnjih nekaj letih ne bo zgodilo nič. Kanin bo kamen spotike in podlaga za politične debate in predvolilne boje, kresala se bodo menja in veliko se bo govorilo. Menim pa, da mnogi podcenjujejo pomen Kanina za kakovost življenja v Bovcu.