Ko se nam zdi, da se je svet postavil na glavo in da nič več ne bo tako, kot je bilo, se ljudje radi zatečemo v spomine. Če imamo občutek, da nič več ne bo tako, kot je bilo, se je dobro spomniti, kako je bilo nekoč.
Ljudje v zgodnjih srednjih letih, ki nimamo resnih težav z zdravjem, si radi lažemo, da je pri nas vse tako, kot je bilo pred 20 ali 30 leti. Da smo se slepili, je dovolj že pogled na staro sliko, na kateri imamo kak las več in kak kilogram manj. Najbolj samozavestne o učinkih časa gotovo prepriča malo daljše okrevanje po kakšni bolj divji rekreaciji.
V času, ko novinarji pišemo in bralci prebiramo bojda prelomne in menda zgodovinske zgodbe, se je dobro ustaviti, zajeti sapo in poskušati videti širšo sliko. Da nam pregovorno drevo ne bi zastrlo pogleda na gozd, poglejmo sliko družbe izpred 30 let.
Za ta namen bomo zlorabili naslove, ki so bili objavljeni v Delu 23. in 24. aprila leta 1990. Že bežno branje da vtis, da se v treh desetletjih zgodovinskih sprememb ni veliko spremenilo.
»Reforma je ključ za Evropo. Albancev in Srbov ne more združiti niti gibanje zelenih. Novi zakon za velike spremembe v poslovanju RTV. Pomoči pa ni od nikoder! Malomarnost kroji varnost na cesti. Hamburger na zatožni klopi. Turizem: le še ob neonesnaženem morju. Manjše naklade časopisov. Francozi po svoji poti. Olimpija: Solidno, a premalo za zmago. Trinajst ilegalcev spet 'doma'. Aplavz za Kučana.«
Da so od teh naslovov minila tri desetletja tektonskih sprememb, nakazuje kadrovski oglas bežigrajskega doma starejših občanov, ki išče dve srednji medicinski sestri in dve negovalki. Tudi naslova »Na Krvavcu je dovolj snega za smuko« in »Zmanjkalo dinarjev in dolarjev« sta očitno stvar zgodovine.
Polstranski oglas »Walter Wolf, Cigareta Formule 1« je zadnji žarek upanja, da morda le ne tečemo neprestano na mestu kot tisti pregovorni hrček v kletki.