Hude avtorske zadrege

»Sazas ima veliko zadrego, prisiljen je zaračunavati nekaj, česar ne želi, saj tako narekuje zakon,« smo med drugim ta teden slišali na novinarski konferenci. Ta je bila hkrati napad na drugo kolektivno organizacijo na področju glasbe (Zavod IPF), ustanavljanje nekakšne osvobodilne fronte za boljši sistem kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic, branjenje Sazasa in še kaj. Oglasili so se nekateri najbolj prepoznavni slovenski glasbeniki (Zoran Predin, Patrik Greblo, Matjaž Zupan in Peter Lovšin) in med drugim potožili, da jim IPF nakazuje mizerne zneske iz uveljavljanja sorodnih pravic (kot izvajalcem in založnikom), da jim to nikakor ni jasno in da jih zanima, kje končajo pobrani milijoni.

Očitki so se nadaljevali. Denar ne pride do upravičencev. Njegovo razdeljevanje je nepravično in neučinkovito. Do informacij ni mogoče priti. Vodstvo se izogiba dialogu. Urad za intelektualno lastnino (Ursil) organizacije ne (more) nadzira(ti). Potrebna bi bila izredna revizija, poleg tega pa še sprememba zakona o avtorskih in sorodnih pravicah in novi, manj birokratski sistem kolektivnega uveljavljanja pravic.

Vse to smo slišali že neštetokrat. Razlika - in presenečenje - je samo ta, da so se očitki doslej vedno nanašali na Sazas in so leteli (predvsem) na avtorje zgornjih izjav. Omenjeni člani društva Slovenska unija glasbenih ustvarjalcev, zvečine glavni tudi pri delovanju Sazasa, so torej prešli v protinapad kar z očitki nasprotne strani. Če nič drugega, jim vsaj ni bilo treba veliko razmišljati, le spomnili so se vsega, kar so v Sazasu zapostavljeni avtorji izjavljali zadnjih nekaj let. Taki očitki pa so priročna iztočnica za pozive k spremembam, k novi zakonodaji, da »bomo lahko potem bolj prijazni«.

Imajo pa omenjeni glasbeniki v nečem prav. Sistem je gnil. Država na tem področju nima nikakršne politike, kaj šele vizije. Zdi se, kot da je edini smisel in namen pobiranja takšnih in drugačnih nadomestil (za javno predvajanje glasbe, za prazne nosilce in tako naprej) le bogatenje nekaterih posameznikov. Kdaj smo že slišali o kakšnem izobraževanju ali delavnici, ki bi ju bili financirali iz tega denarja? Kje so skladi, štipendije za nadarjene umetnike? Se tiskajo knjige in priročniki, prihajajo v Slovenijo ugledni govorci iz tujine? Imamo spoštovane strokovnjake na tem področju? Nič od tega, imamo pa posameznike, ki po neuradnih, a zanesljivih informacijah, z avtorskimi tantiemami na leto zaslužijo več (deset) evrskih tisočakov. In, kakšno presenečenje, iz teh istih ust smo zdaj slišali, »že več let prebiramo obvestila o visokih zneskih, ki jih zbere Zavod IPF, mi pa dobivamo minorne zneske«.

Zadrega dejansko je, a ne ta, da bi kdo nehote pobiral preveč denarja. Če bi Sazas deloval odgovorno, ga tudi obstoječa zakonodaja ne sili, da odira organizatorje dobrodelnih prireditev. Ga pa, kot tudi IPF, zavezuje k transparentnemu poslovanju in namenjanju določenega deleža denarja za izobraževanje in razvoj področja avtorskih pravic. Država ne enega ne drugega ne nadzira in ne preverja, (upravičeni) pozivi osamljenih avtorjev glede nepravične delitve denarja pa gredo v prazno. Medtem ko odmevno nastopijo glasbeniki, ki v željo po še večjem izkoriščanju sadov zdajšnjega močvirja, spretno zapakirajo še pozive k nujni prenovi sistema.

Iz sobotne tiskane izdaje dela