Hvala bogu, da so

Prvi maj so po svetu zaznamovali različno, v skladu s tradicijo, politično kulturo pa tudi obsegom že tlečih konfliktov. Francoski sindikati, dediči prelomnih revolucij, so kot ponavadi organizirali množične protestne shode po največjih mestih. V Nemčiji se je proslavljanje (mimo sindikatov) po pričakovanju ponekod sprevrglo v nasilje, kljub do zob oboroženim stotnijam policistov. Turška oblast je osrednjo manifestacijo sindikalnih central kratkomalo prepovedala. Pri nas so sindikalni voditelji na razmeroma slabo obiskanih proslavah predvsem pozivali politike, naj breme krize ne pade le na delavce, in k vnaprej določeni, pravičnejši delitvi ustvarjenega.

Sindikati, ki prvomajske manifestacije organizirajo od upora čikaških delavcev v drugi polovici 19. stoletja, so s sedanjo krizo povsod pridobili. Njihova beseda zdaj nekaj pomeni na nacionalni ravni pa tudi v podjetjih. Politiki in menedžerji upajo, da bo z njihovo pomočjo mogoče krotiti ali se celo izogniti povečanim socialnim napetostim.

Sindikati se te svoje nove moči zavedajo: zaostrujejo retoriko, povečujejo pogostost svojega javnega nastopanja, poudarjeno izvajajo sindikalno obredje. Zahtevajo predvsem večjo socialno enakost, globalizacijo delavskih pravic itd.

Pred sabo imajo zgodovinsko priložnost, da si okrepijo moč in ugled. Morda ne vedo le tega, kaj od njih res pričakujejo člani - vztrajanje pri kompromisni drži ali zaostrovanje konflikta, recimo s splošnimi stavkami po podjetjih. To - razen v skrajni sili - že lep čas ne velja za primerno obliko sindikalnega boja.

Kriza sindikate dela močne in šibke hkrati. Močne, ker se je ustvarila široka fronta nasprotovanja sedanjemu tipu kapitalizma. Ljudje, negotovi in tudi čedalje bolj jezni, se zavedajo sistemskih problemov in vedo, da so sindikati pravzaprav njihov edini formalno priznani in artikulirani zastopnik. Šibki pa so sindikati zato, ker pravzaprav ne vedo, na kakšno podporo lahko dejansko računajo. Njihov doseg je namreč omejen le na redno zaposlene. V preteklem obdobju se niso zadosti potrudili, da bi bolj zastopali tudi pravice prekariata, torej pretežno mladih ljudi, ki jih delodajalci nočejo redno zaposliti. V Sloveniji so ti izrazito velik del delovno aktivnega prebivalstva.

Delovanje sindikatov nasploh lahko hitro postane dvorezno. Če bodo preblagi in s svojimi predlogi ne bodo prispevali k lažjemu položaju delavstva, utegnejo v očeh članstva postati jalovi. Če bodo preveč radikalni in bodo z zahtevami in spremljajočimi oblikami protestov šli predaleč, lahko na malo daljše obdobje položaj ljudi še poslabšajo, namesto da bi ga izboljšali. V obeh primerih se utegnejo člani od njih odvrniti.

Slovenski sindikati so najtrše čase sicer preživljali po prehodu iz socializma v kapitalizem. Veljali so za preostanek komunistične nomenklature. Lep čas so morali dokazovati, da to niso več. Skozi tiste čase so se vendar prebili razmeroma uspešno. Sindikaliziranost je pri nas sicer drastično nižja kot v skandinavskih državah ali na Nizozemskem, državah torej, ki so socialno prijazne in ekonomsko uspešne tudi zaradi negovanja socialnega dialoga. Imajo pa bistveno več članov kot druge tranzicijske države. Na Poljskem so skoraj povsem izginili, z njeno legendarno Solidarnostjo vred, v zadnjih letih pa se jih trudijo znova postaviti na noge.

Drugo prelomno obdobje so sindikati doživeli med prejšnjo vlado. Janševi neoliberalni ekonomski svetovalci so jih hoteli v zgodnjem obdobju mandata marginalizirati, jim dopustiti kvečjemu pogajanja na podjetniški ravni. Tudi razpoloženje posameznih vplivnih skupin jim nekaj časa ni bilo naklonjeno. Profesor družboslovja M. Balažic jih je npr. razglasil za dinozavre, ki da zavirajo razvoj. Resnica je bila drugačna. Če ne bi bilo sindikatov, bi se trg dela povampiril. Tudi na drugih področjih bi se uveljavil precej bolj neoliberalen vzorec razvoja.

V osnovi je zato treba reči, da lahko samo boga hvalimo, da so sindikati ostali kolikor toliko močni. Po eni strani vzpostavljajo vsaj delno ravnotežje z močjo kapitala, po drugi pa preprečujejo izbruh ulice v najslabšem smislu - akcije skrajnežev, kaos, vse tisto torej, kar je morda po okusu demagogov in populistov, ne pa tudi v prid zdravega razvoja.

Marsikaj so tudi prezrli. Kot že rečeno, pomen boja za pravice mladih ljudi, včasih prepuščenih prav izkoriščevalskim oblikam zaposlovanja ali pa brezposelnosti. Trendu razgrajevanja javnih služb so se postavili po robu prepozno. Premalo so skrbeli tudi za pomlajevanje lastnih vrst. Če jim bo tu spodletelo, so obsojeni na nevarno usihanje.

Iz tiskane izdaje Nedela