Tiskane izdaje
Odločitev Odbora za svetovno dediščino Organizacije ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) je bila tokrat pričakovana. Unescov svetovalni organ Icomos je maja v svojem poročilu presodil, da analiza nominacije upravičuje vlogo za vpis na omenjeni seznam, za prva dva poskusa pa je zaradi pomanjkljivega dosjeja predlagal odložitev sprejemanja za leto dni. Nekoč največjima rudnikoma živega srebra na svetu je za vpis obakrat zmanjkal le en glas.
»Zgodbo Idrije in njeno vlogo v svetovnem merilu lahko zdaj še bolj poudarimo. Mislim, da se doslej nismo povsem zavedali, kakšno vlogo je imel nekoč rudnik,« pravi Ivana Leskovec, vodja idrijske delovne skupine za nominacijo in direktorica Mestnega muzeja Idrija. »Obveza za skrb do tehniške dediščine je zdaj še večja,« se zaveda idrijski župan Bojan Sever in dodaja: »Zdaj smo tam, kjer smo želeli. Možnosti so velike, toda na potezi je država, da reši problem upravljavca te dediščine.« Vlada je sicer pred letom dni ustanovila Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, a še ni operativen. »To je šele začetek našega dela, saj smo se pred mednarodno skupnostjo obvezali skrbeti za rudarsko zapuščino,« opozarja Bojan Režun, strokovni sodelavec pri pripravi nominacije, rudniški geolog in idrijski podžupan.
Kandidatura dediščine živega srebra je Unesco prepričevala s tehniško dediščino, povezano z omenjenima rudiščema, ki sta nekoč najbolj reprezentativno predstavljali pomen rudarstva, in z živim srebrom povezanih tehnologij ter industrij. Čestitke so v Idrijo med drugim prispele tudi iz Škocjanskih jam, ki so bile leta 1986 prva slovenska znamenitost na prestižnem seznamu. »Nekateri turisti načrtno obiskujejo Unescove spomenike. Nas bolj poznajo v svetu kot doma, in zdaj se bo to zgodilo tudi Idrijčanom,« predvideva direktorica parka Škocjanske jame Gordana Beltram. S kolišč na Ljubljanskem barju, ki so na Unescovem seznamu pristala lani, pa Idriji sporočajo, da je pri upravljanju dediščine nujno vključiti lokalno skupnost: »Naših spomenikov ne bodo varovali ne mednarodna skupnost, ne Unesco in ne državni predpisi, temveč lokalno okolje, če jih bo sprejelo za svoje in se z njimi tudi poistovetilo,« je prepričana direktorica Parka Ljubljansko barje Barbara Zupanc.
