Tiskane izdaje
Zgodba o zapiranju rudnika živega srebra ni aktualna, temveč se vleče natanko štiri desetletja, z likvidacijo podjetja pa je tudi na simbolni ravni dejansko konec idrijskega rudarskega obdobja. Rudnik je deloval 527 let, od tega 442 let kot gospodarska družba. Idrija in država sta "dogodek" pospremili, kakor da se ni nič zgodilo.
Z idrijsko zgodovino je najprej povezan škafar, ki je po legendi leta 1490 v studencu nekje na območju današnje cerkve Svete trojice namakal svoje izdelke in v škafu opazil težko svetlikajočo se tekočino ter jo nemudoma odnesel k zlatarju v Škofjo Loko. Najdba še ni pomenila začetka idrijske zgodbe, saj so takratni rudarji skoraj dve desetletji kopali s precej spremenljivo srečo. Rudarska zgodba se je že končevala, nato pa so 22. junija 1508 z jaškom pod današnjim trgom svetega Ahacija zadeli bogato cinabaritno žilo, ki je pomenila razmah del in dvig proizvodnje.
Idrija je spremenila svet
Idrijsko živo srebro je prek Benetk, nemških mest in Amsterdama potovalo na Bližnji vzhod in predvsem v Južno Ameriko. Ob koncu 17. stoletja je v rudniku delalo približno tristo rudarjev. Najdaljše uspešno obdobje je bilo večdesetletno obdobje španskih dobav v 18. stoletju, ko sta sledila vsesplošen vzpon in razcvet mesta.
Postopek amalgamacije za pridobivanje žlahtnih kovin so v Južni Ameriki prvič uporabili leta 1555, kar je omogočilo izjemno porast količine zlata in srebra na trgu. Bogastvo z druge strani zemeljske oble je na stari celini privedlo do razmer, ki so spremenile družbeno strukturo, potrebe in vrednote, pomembno vlogo v tem procesu je odigrala tudi Idrija.
Tehnološki napredek (rudnik se je povečeval, poskrbel za velikopotezno plavljenje lesa, izboljševal žgalne peči in uredil prvo prevozno cesto do Vrhnike) in razsvetljenska miselnost 18. stoletja sta Idrijo precej spremenila. Tržno naselje je dobilo mestne pravice, s približno 3600 prebivalci pa postalo drugo največje naselje na Kranjskem. Podjetje je takrat zaposlovalo že 1350 delavcev, ki so pridobili do sedemsto ton živega srebra na leto. Idrijsko živo srebro je takrat prispevalo kar pet odstotkov celotnega proračuna dunajskega dvora, ki je del zaslužka vendarle namenil tudi mestu - za lepšo urbanistično podobo. Rudnik je bil do prve svetovne vojne eno najbolj donosnih državnih podjetij in leta 1913 dosegel proizvodni rekord z 820 tonami pridobljenega živega srebra.
Okoljevarstvo je prevladalo
Zlati časi so se nato počasi iztekli. Po drugi svetovni vojni je bilo živo srebro namenjeno fitofarmacevtskim zaščitnim sredstvom, s katerimi so zatirali škodljivce. To je bilo zadnje obdobje visokih cen. Sicer se je živo srebro uporabljalo tudi za izdelavo barv za zaščito ladij, predvsem pa kot katalizator v elektrolizah klora in natrijevega hidroksida. Uporabljala ga je tudi vojaška industrija pri izdelavi razstreliva.
Na padec cen živega srebra v sedemdesetih letih preteklega stoletja je vplivala okoljska ozaveščenost, še posebej po ekoloških katastrofah na Japonskem in v Iranu. Zaradi zavedanja o strupenosti te tekoče kovine je industrija začela iskati manj strupene nadomestke in znova predelovati odpadke, ki so vsebovali živo srebro. V šestdesetih letih je rudnik zadnjič posodobil proizvodnjo, vendar se je optimizem o dolgotrajnih zlatih časih kmalu razblinil. Cena za dobrih 34 kilogramov težko jeklenko živega srebra se je z osemsto dolarjev spustila pod sto.
Strokovni kolegij rudnika je 10. marca 1977 sprejel sklep o ustavitvi proizvodnje rude v jami. Peči so pustili obratovati še toliko časa, da so požgali vso že odkopano rudo. S 1. aprilom 1977 so v rudniku ustavili tudi obratovanje peči v topilnici. Po 487 letih od začetka obratovanja rudnika se je prvič zgodilo, da je bilo treba sprejeti tak ukrep.
Nobena študija o vnovičnem zagonu ni upravičevala vlaganja v posodobitev proizvodnje, pri kateri bi zgolj naložbe v ekologijo predstavljale polovico stroškov. Usoda je bila s tem zapečatena, zato je padla odločitev o postopni, popolni in trajni ustavitvi pridobivanja živosrebrove rude, kar je 24. septembra 1987 potrdil sprejeti zakon o preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku živega srebra Idrija. Začela so se zapiralna dela s postopnim opuščanjem proizvodnje - zadnje kapljice živega srebra so v Idriji pridobili 7. novembra 1995, potem pa so peči za vedno ugasnile.
Skozi dolgo zgodovino so v Idriji pridobili 107.000 ton živega srebra, kar predstavlja 13 odstotkov svetovne proizvodnje. V globinah pod Idrijo po ocenah strokovnjakov ostaja še dobrih deset odstotkov svetovnih zalog živega srebra.
Dela so po sprejetju prej omenjenega zakona končali šele leta 2009. V tem času so rudarji izdelali 61 kilometrov vrtin za injektiranje in vanje vtisnili 132.000 kubičnih metrov injektirne mase iz zmesi kamene moke, cementa in vode ter s 173.000 kubičnimi metri siromašnega betona zasuli 29 kilometrov rovov.
Zgornjih štirih obzorij rudnika zaradi specifične sestave tal in posledične nevarnosti zdrsov pobočij nad mestom ne bodo nikoli zalili, ampak jih bodo vzdrževali in odvodnjavali - za vedno. Za zapiralna dela je Slovenija porabila več kot devetdeset milijonov evrov in dodatnih šest za odpravo rudarske škode v mestu. Likvidacija podjetja je trajala kar osem let, naloge rudnika, ki pomeni vzdrževanje nezalitega dela jame, pa je prevzel Center za dediščino živega srebra (CUHg) Idrija, ki skrbi tudi za idrijsko Unescovo tehniško dediščino.
