Tiskane izdaje
Največji problem okužbe je - pravočasno odkrivanje. Kot pojasnjuje dr. Matičičeva, se namreč »samo pri četrtini okuženih pokažejo značilni znaki, kot so rumenica kože, tiščanje v zgornjem delu trebuha, siljenje na bruhanje, splošno slabo počutje, zaradi česar bolnik poišče pomoč zdravnika. Tri četrtine okuženih pa sploh ne ve, da imajo virus hepatitisa C, saj nimajo nobenih bolezenskih znakov. Zato ga imenujemo tudi tihi ubijalec.«
»Imamo 'orožje', ki lahko pomaga, ne poznamo pa bolnikov,« problem odkrivanja okuženih z virusom hepatitisa C ponazarja zdravnica. Z zdravljenjem takoj po okužbi je mogoče pri 98 odstotkih preprečiti, da bi se bolezen razvila v kronično. Okuženi mora čim prej obiskati ustreznega specialista, infektologa ali gastroenterologa, ki z nadaljnjimi preiskavami presodi, ali je bolnik okužen in ali potrebuje zdravljenje oziroma reden zdravniški nadzor.
(Pre)pozno odkrivanje bolezni
Najpogosteje okužbo z virusom hepatitisa C odkrijejo popolnoma po naključju, na primer ob darovanju krvi ali, denimo, če ima bolnik na sistematičnem pregledu nenormalne teste za oceno delovanja jeter. Nekateri imajo zelo neznačilne težave, po večjem obroku jih, na primer, tišči v trebuhu, bolj so utrujeni, ne morejo pojasniti slabega počutja, imajo težave s prebavili itn. V teh primerih je dobro narediti potrebne preiskave.
Še vedno se prevečkrat zgodi, da bolnike odkrijejo pozno, 20 do 25 let po okužbi, ko imajo že bolezenske znake odpovedi delovanja jeter, kot so rumenica, otekanje, črno blato ali imajo celo raka na jetrih. Z današnjim znanjem je to mogoče preprečiti, če okužbo odkrijemo dovolj zgodaj in jo ustrezno zdravimo, opozarja dr. Matičičeva. Poudarja, da je zato dobrodošla vsaka akcija in pobuda za odkrivanje čim več okuženih, predvsem tistih, ki so bili kdaj izpostavljeni kateremu od dejavnikov tveganja za okužbo.
Testi za odkrivanje okužbe
Testiranje krvi poteka v dveh delih, najprej je tako imenovano presejalno testiranje, s katerim ugotavljajo navzočnost protiteles proti virusu HCV (anti-HCV). Protitelesa se v krvi pojavijo v povprečju od šest do osem tednov po okužbi, redko pa tudi še po šestih mesecih.
Navzočnost protiteles pa še ne pomeni, da je bolnik okužen; lahko je eden izmed 25 odstotkov srečnežev, pri katerih se je virus sam od sebe odstranil iz telesa, protitelesa pa so ostala zgolj kot znak nekdanje okužbe in bodo v telesu lahko tudi 20 let ali več. Zato je treba narediti dodatni potrditveni test, s katerim dokažejo delček virusnega genoma v krvi (HCV RNA). Če je ta test pozitiven, je bolnik okužen. Če je bolnik okužen več kot šest mesecev, je okužba že kronična; potrebne so nadaljnje preiskave, saj ima bolnik lahko kronični hepatitis C.
Več v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela.
