Ime orožja

Vsak, ne nujno pacifistični davkoplačevalec si ob znesku več kot 66 milijard tolarjev najprej postavi vprašanje, kako bi lahko oblast ta denar porabila pametneje.

Objavljeno
19. december 2006 22.15
Primož Cirman, novinar gospodarskega uredništva Dela
Vsak, ne nujno pacifistični davkoplačevalec si ob znesku več kot 66 milijard tolarjev (278 milijonov evrov) najprej postavi vprašanje, kako bi lahko oblast ta denar porabila pametneje ali, po ekonomsko, z večjimi učinki »spill-over« za celotno družbo. V pomoč je le nekaj odgovorov, tudi iz današnjega časopisa: s tem zneskom bi lahko skoraj dvakrat zakrpali Sodovo luknjo, približno štiri leta financirali zaposlovalne programe, 15 let krili stroške večine invalidskih in humanitarnih organizacij, uvedli brezplačne vrtce in rešili železnice, izolsko bolnišnico, Iskraemeco, košarkarski klub Union Olimpija in drugo.

Če odmislimo žal večno dilemo med maslom in topovi, bomo v srednjeročnem obrambnem programu lahko prebrali, da so oklepniki conditio sine qua non vzpostavitve bataljonske bojne skupine, usposobljene za naloge v tujini. Zlobneži bi nas pri tem sicer takoj spomnili na predreferendumske obljube o dolgoročno nižjih stroških za obrambo, ki da jih prinašata članstvo v Natu in kolektivna varnost: v prihodnjih petih letih se bodo namreč stroški vojaških operacij in vzdrževanja dvignili za 17 milijard tolarjev (71 milijonov evrov) in se počasi približali zavezi iz časa približevanja Natu o dveh odstotkih BDP za obrambni proračun. Ne vemo pa, kako bi se zvišali stroški, če bi si morali obrambo zagotavljati sami.

Čeprav politično zelo občutljiv nakup Karla Erjavca za zdaj še ni spravil v nevarnost, je v igri, kjer verjetno ne vleče odločilnih potez, že nekajkrat hodil nevarno blizu »minskega« polja. Ne gre le za razburjenje zaposlenih iz Sistemske tehnike, katere direktor se je po razpisnem porazu moral potolažiti s prodajo krpana v tujino in sodelovanjem pri menedžerskem odkupu Viator & Vektorja. Kot po naključju so namreč oklepniki z naknadno priključitvijo Gorenja k zmagoviti strani na razpisu spet tako ali drugače povezali skupino nekdanjih sodelavcev z obrambnega ministrstva.

Minister je včeraj sicer pojasnil, zakaj so oklepniki dobre tri milijarde tolarjev (12 milijonov evrov) dražji, kot je bilo prvotno načrtovano, čeprav bo tudi o tem predvidoma še potekala burna debata. Kot bo tudi o tem, kakšno ime bomo plačniki davkoplačevalci (in ne minister) izbrali za nova vozila.