In če zmanjka denarja?

Prav mogoče, da bo finančno-gospodarska kriza spodbudila nove zamisli o obdavčitvi dohodkov in premoženja, privlačne in manj privlačne. Med prve bržkone lahko uvrstimo pobudo poslancev iz vladne stranke Zares, ki svojim v vladi predlaga, naj razmislijo o dodatni, 49-odstotni obdavčitvi menedžerskih dohodkov med finančno in gospodarsko krizo. Zamisel je zanimiva, ker zaradi malega števila zavezancev, na katere meri, ne omogoča velikih prilivov v državno blagajno, jo je pa mogoče obravnavati kot vzgojni ukrep: vrhove v družbah z neposrednim ali posrednim večinskim državnim lastništvom odvrniti od dohodkov, ki presegajo vladna priporočila o plačah, nagradah in drugih izplačilih v takšnih družbah!

Tako so v stranki Zares napisali predlog zakona o dodatni obdavčitvi menedžerskih dohodkov v času finančne in gospodarske krize. Po besedah poslanca Vilija Trofenika »gre pri predlogu zakona za reševanje problematike, ko posamezni subjekti ne spoštujejo priporočil o višini menedžerskih plač«. Visoko dodatno obdavčitev želijo torej uporabiti kot kazen za neubogljivost, ker pa so cilj vendarle družbe, v katerih ima država lastniški delež, kaže nasploh razmisliti o njenem lastniškem vplivu in preteklih dejanjih - in hkrati vprašati, ali je bilo treba za razumne omejitve pri plačah in drugih nagradah v teh družbah čakati na krizo.

Poskušali smo prešteti, kolikokrat od leta 1991 so slovenske vlade davčne stopnje uporabile kot kazen proti izbrani skupini zavezancev, in nismo sestavili dolgega seznama - res pa nismo upoštevali zavezancev, ki ne dvomijo, da je vsak dinar za davke brez dvoma že krivica in kazen. Vlada Janeza Drnovška je sredi leta 1996 uvedla davek na izplačane plače, potem ko je za nekaj odstotnih točk znižala stopnjo obveznih socialnih prispevkov za delodajalce. Z novo dajatvijo tedanja vlada ni nameravala znižati visokih plač, sploh ne: zaradi nižjih stopenj socialnih prispevkov je morala najti nadomestni vir in vzela je, kjer je bilo mogoče. Leta 2004, po mnogih velikih neobdavčenih zgodbah lastninjenja in nekaterih na obzorju, se je vlada Antona Ropa spomnila pretežnih lastniških deležev in prodajalcem v dohodninskem zakonu pripravila 50-odstotno obdavčitev: no, prodali so jih pred uveljavitvijo novega davčnega pristopa ali jo s svojim kapitalom pobrisali v davčne oaze. Lani sredi leta je vlada Janeza Janše uvedla 40-odstotno obdavčitev davka od dobička iz prodaje izvedenih finančnih instrumentov pred iztekom prvega leta lastništva: dobičkarji so pravi čas poskrbeli zase. Menedžerji, na katere v vladni stranki Zares ciljajo z zamislijo o dodatni, 49-odstotni obdavčitvi menedžerskih dohodkov, ki presegajo vladna priporočila, ne bi prodali svojih plač, toda vladi pogumni predlog le ne prinaša tako velike zmage: po »zaslužkarjih« lahko udari z visoko dohodnino, toda ali bo ta izguba zanje večja od izgube, ki jo utrpijo, če se odrečejo izplačilom mimo vladnih priporočil?

Tajkunskih in drugih menedžerskih zgodb pač ne bo mogoče urediti z dodatno, 49-odstotno obdavčitvijo zaslužkov! Pred državo so zaradi krize precej resnejša vprašanja: kako brez večjih davčnih obremenitev za širši izbor davčnih zavezancev ohranjati proračun na ravni, s katero je mogoče zagotavljati zadosti denarja za vse večje potrebe po socialnih izplačilih in pomoči podjetjem. In morda se moramo pripraviti tudi na vprašanje: Če bo država potrebovala občutno več denarja iz davčnih virov, kje bo vrgla mrežo?

Iz sredine tiskane izdaje Dela