Tiskane izdaje
Radio je davi sporočil, da je v triindevetdesetem letu preminil starosta slovenske državnosti in utemeljitelj njene ustavne parlamentarne demokracije France Bučar. Simpatičen stari gospod mladostno neugnanega in pokončnega duha, suveren frajgajst v prejšnjih ideološko totalitarnih in zdajšnjih povampirjeno pridobitniških časih; zame bo vselej ostal simbol tistih zgodnjih časov Nove revije, ko smo se tam (na uredništvu v prostorih Partizanske knjige na Kongresnem trgu) zbirali - skoraj napol še v ilegali, vsekakor kot neprijetno boleč trn v peti tedanje že hudo omajane partijske oblasti - neravnodušni državljani, svobodno razmišljujoči posamezniki, neodvisno delujoči mišljenjski oporečniki, družbeni obrobneži, nezadovoljneži in kontestatorji, pesniki, filozofi, sociologi, pravniki (prav mednje je sodil z Univerze izgnani dr. Bučar), zgodovinarji, univerzitetni profesorji, novinarji ... Se zbirali, diskutirali, se prepirali, popivali, politizirali, filozofirali, si izmišljali najrazličnejše u-topije: bili smo, skratka, svobodni državljani, subjekti lastne republike duha, duhovno sproščeni, suvereni, samozavestni in samosvoji, nobena nadindividualna zaveza ali korporativistična pripadnost nam še ni omejevala obzorja, disciplinirala pameti, nadzorovala govora. In prav v ta kontekst svobodne izmenjave mnenj, prepričanj, idej in nazorov, ki je bil zaščitna znamka prvih let novorevijaštva, se v mojem spominu najbolj prilega podoba pokojnega Franceta, klenega Gorenjca s klasičnim humanističnim duhovnim zaledjem in prosvetljenskim političnim obzorjem, rojenega upornika zoper vsakršno ideološko doktrinarnost in strankarsko avtoritarnost, zagovornika institucionalno zavarovane pravne države svobodnih posameznikov-suverenih državljanov. V drugi polovici devetdesetih let, ko se je kot aktivni politik upokojil, se je počasi in diskretno umaknil tudi iz kroga Nove revije: malce zagrenjen in razočaran nad erozijo svobodnega duha, ki je klecnil pred političnim preračunavanjem in ideološkim obračunavanjem, utopija je prepustila prostor umazani pragmi. Francetova smrt je v mojih očeh le znamenje več, dodaten opomin, da od nekdanje novorevijaške frajgajstovske tovarišije ne ostaja tako rekoč nič več, da se je razpršila in izhlapela po medmrežju strankarsko-političnih interesov, kar naprej pogrevanega kulturnega boja med Slovenci in pragmatične drobnjakarsko pridobitniške pameti. Ko je nemogoče postalo mogoče, je izgubilo svoj presežni magični nimb in zabredlo v močvaro trivialne banalitete, zlata čeveljca hrepenenja sta zagazila v blato vsakdanjosti (če nekolikanj svobodno parafraziram Dominika Smoleta). In tako mogočni hrasti padajo eden za drugim, »les chênes qu'on abat«, naj ob Bučarjevem slovesu ponovim za Malrauxom.
***
Jaroslav Skrušný, nekdanji novorevijaš
