Tiskane izdaje
Tomaž Planina je bil biolog, jamar in planinec. Vendar ti nazivi še zdaleč ne opišejo vseh njegovih aktivnosti, predvsem pa ne energije, ki jo je razdajal za razvoj skupnosti. V Iskri v Kranju, ki je bila takrat še tehnološki svetilnik Evrope, je bil zaposlen že daleč pred nami. S svojim širokim znanjem s področja materialov in njihovega propadanja je pomagal vzpostaviti pogoje, da je Iskra kot takratna jugoslovanska multinacionalka ustrezno vstopila na svetovne trge. S svojim znanjem s področja biologije, posredno pa tudi vpliva plesni in korozije, je bil med glavnimi strokovnjaki na področju propadanja materialov. Ko smo bili mi še začetniki na naših kariernih poteh, so se omenjene zgodbe dogajale že v takrat dobro organiziranem Iskrinem Razvojno tehnološkem centru (RTC). Po več kot četrt stoletja, lahko ugotovljamo, da najbolj propulzivna svetovna podjetja danes uporabljajo podoben model povezovanja razvoja, tehnologije in proizvodnje.
Poleg strokovnih znanj nam je Tomaž z veseljem in ljubeznijo odpiral širok svet okoli nas. Naučil nas je, da je tesno povezovanje z naravo in večna želja po znanju del našega bivanja na tem planetu. Pri tem je uspešno uporabljal izkušnje, ki jih je pridobil od svojega očeta, znanega geografa Franceta Planine in velikega učitelja, naravoslovca, drenovca in tabornika, Sivega volka, Pavla Kunaverja. Bil je eden največjih poznavalcev Slovenije in naše takratne širše domovine Jugoslavije. Poznal je vse jame, hribe in reke. Povedal nam je vse o zgodovini, ljudeh in naravi. Njegovi področji sta bili predvsem Velebit in Durmitor, saj ju je poznal bolje od domačinov. V Sloveniji so bili njegovi predvsem Cerkniško jezero in Planinsko polje, Rakov Škocjan in Križna jama. Kot pionir raziskav teh naravnih znamenitosti nam je odstrl vse podrobnosti in lepote.
Šele pozneje smo ugotovili, da je bil med začetniki organiziranega jamarstva in jamske fotografije v Sloveniji. Vzgojil je več generacij jamarjev, med katerimi so nekateri aktivni še zdaj. Skupaj z Zvonetom Korenčanom je bil med glavnimi razvijalci jamarske vrvne tehnike, ki se je pozneje začela uporabljati tudi pri reševanju v gorah. Zaradi tega so ga poznale vse eminence s tega področja v takratni Jugoslaviji, kar je tudi nam včasih olajšalo kakšne aktivnosti. Istočasno zaradi svojih značajskih lastnosti, predvsem nekonvencionalnosti in odkritosti, v nobenem sistemu ni bil sprejet med velike šefe. Žal je med njegove lastnosti sodilo tudi pomanjkanje volje za objavljanje rezultatov svojega dela in znanja. Tudi zato nikoli ne bomo vedeli, kaj vse je v svojem življenju pomembnega naredil. Bil je precej starejši od nas, vendar tega nikoli ni izpostavljal. Večino kozlov, ki smo jih ustrelili, je komentiral s sebi lastnim humorjem, tako da smo se lahko bogato učili. Nekatere njegove izjave so postale legendarne in sestavni del našega pogovornega jezika.
Zadnjič smo bili skupaj pred dobrim letom, v nam tako ljubi Križni jami in na Cerkniškem jezeru. Kot vedno, smo si obljubili, da se bomo srečevali pogosteje. Še vedno smo se želeli učiti, a nam je nori ritem modernega življenja to vse pogosteje preprečeval. Tomaž, dal si nam veliko, kot mentor in kot prijatelj, v najbolj žlahtnem pomenu obeh besed. Žal so se nitke te povezanosti prekinile in šele zdaj ugotavljamo, kaj vse smo izgubili s tvojim odhodom.
