Smrt izrinjamo, grobove malikujemo

Sodobni človek ima do smrti zelo dvoličen odnos. Po eni strani umirajoče izrinja iz svojega okolja in jih prepušča tistim, o katerih meni, da so za oskrbo v poslednjih dneh bolj usposobljeni, po drugi strani pa po njihovi smrti izdatno krasi grobove. Ta tradicija je posebno izrazita v rimskokatoliški verski skupnosti, ki 1. november zaznamuje kot praznik vseh svetih.

V religijah, ki so najštevilneje zastopane pri nas, je odnos do smrti podoben in ga zaznamuje vera v posmrtno življenje. Kljub temu se je odnos sodobnega človeka do umiranja zelo spremenil. Večina ljudi, po besedah vodje Ljubhospica Tatjane Fink kar 70 odstotkov, namreč premine v bolnišnicah, kar pomeni, da smrt ni več del življenja. »Včasih so se ob slovesu od umirajočega zbrali svojci, zdaj pa poskušamo za to najti strokovnjaka, največkrat zdravstvenega,« pravi Tatjana Fink. »Vsa opravila, povezana s hudo boleznijo, smo sprofesionalizirali, odstranili vso človečnost, zato se smrti zelo bojimo.«




To opažajo tudi predstavniki najbolj množičnih verskih skupnosti pri nas. Kakšen odnos do smrti imajo ljudje in kako zelo se je bojijo, se lepo vidi na pokopališčih, je poudaril škof evangeličanske cerkve v Ljubljani Geza Filo. »Ves zamujeni odnos do svojcev v času skupnega življenja kažemo po smrti navzven z nekakšnim arhitekturnim malikovanjem na njihovih grobovih.« Krašenje grobov s cvetjem in prižiganje sveč sta značilna predvsem za tradicijo v rimskokatoliški in pravoslavni cerkvi, evangeličanska in islamska skupnost svojim vernikom odsvetujeta pretiravanje.
 

Pokopališče je sveta stvar

Čeprav v sodobnem globaliziranem in hitro spreminjajočem se svetu religija izgublja družbeni pomen, kot pravi dr. Aleš Črnič s fakultete za družbene vede, se človek v trenutkih, ko se sproprijema s svojo minljivostjo, pogosto zateče v duhovnost. V religijah, ki so najbolj številčno zastopane pri nas, to so abrahamske monoteistične religije, je odnos do smrti podoben in ga zaznamuje vera v posmrtno življenje.

»Kristjani verujejo, da jih je Jezus s smrtjo odrešil in jim s tem odprl pot v nebesa,« je poudaril brat Matej Štravs iz reda kapucinov, ki deluje kot župnik v Štepanjskem naselju v Ljubljani. Bolne in ostarele redno obiskuje na njihovem domu, v domovih za starejše in tudi v hospicu. Zaradi pomena sprave pred smrtjo, ki je v katoliški veri povezana z zakramentoma spovedi in bolniškega maziljenja, si prizadeva, da se vselej odzove na poziv. »Poznamo primere, ko ljudje čakajo na to odvezo. Sicer je dolžnost duhovnika, če obišče hudo bolnega vernika ali vidi, na primer, prometno nesrečo, kjer nekdo umira, da mu podeli odvezo od grehov,« je opisal Matej Štravs.

Tudi predstavnik pravoslavne cerkve je kot temelj odnosa do smrti in umiranja navedel posmrtno življenje, zaradi česar se verniki koncu življenja približujejo z radostjo. »Kristjani verjamemo, da je življenje priprava na večnost. Smrt torej ni konec, ampak začetek,« je dejal Aleksandar Obradović, predstojnik srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani.

V obeh skupnostih poudarjajo pomen čudežev in molitve za pokojne, zlasti ob obredu pogreba, kot popotnico v večnost in tolažbo za žalujoče. »Za kristjane je pogreb sveta stvar, ravno tako pokopališče. V rimskokatoliški cerkvi spodbujamo pokop v krsti, odobravamo žaro, ne pa raztrosa pepela pokojnika. Kajti umrli morajo imeti svoj sveti kraj, kakor tudi svojci, da lahko tam prižgejo svečo in molijo. Navsezadnje pa je pokopališče nekakšen civilizacijski pokazatelj,« meni Matej Štravs. Prvi november je v rimskokatoliški cerkvi praznik vseh svetih, drugi november pa dan spomina na vse pokojne vernike.
 

Kako je pri pravoslavcih in evangeličanih?

V srbski pravoslavni cerkvi spominu na umrle ne posvetijo prvega novembra, ampak imajo štirikrat na leto mašo zadušnico. Skrb za grobove je po Obradovićevih besedah sicer stvar odločitve posameznika, načeloma pa verniki krasijo prostore, kjer so pokopani svojci, in na njih prižigajo sveče. Nekateri na grobove prinašajo hrano, predvsem kruh (kot simbol Kristusovega telesa), zrnje pšenice (predstavlja vstajenje) in rdeče vino (simbol Kristusove krvi). Ta hrana je pogosto tudi del pogreba. V pravoslavni cerkvi – razen izjemoma – ne odobravajo kremacije.



Niti v evangeličanski cerkvi prvi november ni praznik; pokojnih se spominjajo na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu (torej pred začetkom adventnega obdobja), imenujejo pa jo nedelja večnosti, je pojasnil škof evangeličanske cerkve v Ljubljani Geza Filo. Odnos te verske skupnosti do smrti izhaja iz biblije. »V bibliji smrt ni opisana kot nekaj strašnega, ampak je del življenja, podobno kot rojstvo. Iz smrti niti ne ustvarja kulta, pač pa preprosto pravi, da je človek iz zemlje in da se v zemljo povrne.« Zakaj se potem smrti tako bojimo? »Ker se zavedamo, da je to konec človekovega tuzemskega življenja, pri čemer se mu postavljajo vprašanja, ali je pripravljen na odhod, ali je spravljen. Zato je zelo pomembna paliativna pastorala. Poskrbeti je treba, da umirajoči na smrtni postelji ni sam, da ga spremljamo v upanju na večno življenje in da mu je krivda po zagotovilu Svetega pisma odpuščena.«


V evangeličanski cerkvi ob umiranju ne poznajo prav veliko obredja, to so predvsem spremljanje umirajočih in svojcev, skupne molitve, uživanje svete večerje in polaganje rok. Tudi pogreb se nekoliko razlikuje od drugih. »Umrlega prepuščamo v božje varstvo v upanju na večno življenje. Naša dolžnost je predvsem, da tolažimo svojce in jim predstavimo smrt kot del življenja.« Evangeličani seveda verjamejo v večno življenje oziroma »da so umrli tudi po smrti božjem varstvu«, kot je poudaril Geza Filo.

Kakšen odnos do smrti imajo ljudje in kako zelo se je bojijo, se po njegovih besedah lepo vidi na pokopališčih. »Ves zamujeni odnos do svojcev v času skupnega življenja kažemo po smrti navzven z nekakšnim arhitekturnim malikovanjem na njihovih grobovih.« Pokopališča so v protestantskih okoljih bolj skromna, tudi ob pogrebih ljudi odvračajo od kupovanja dragega cvetja in velikih količin sveč.
 

Islam pretiranega okraševanja ne priporoča

Muslimani ravno tako nimajo posebnega praznika, ki bi bil namenjen mrtvim, vendar ob različnih priložnostih, zlasti ob praznikih, kot je bajram, obiščejo njihove grobove, je povedal ljubljanski imam Senad Karišnik. Družinam umrlih sicer – podobno kot v drugih prevladujočih cerkvah pri nas – priporočajo, da se umrlih ves čas spominjajo z molitvami, doma ali v džamiji, po potrebi tudi z obiskom pokopališča. Nagrobni spomeniki so prilagojeni pravilom in priporočilom pokopališča. Muslimani z območja nekdanje Jugoslavije nagrobne spomenike imenujejo nišani; to so vertikalno oblikovani kamni nad grobovi. Kot je poudaril ljubljanski imam, mora biti oblika nišana pokončna kakor človek, po njegovi simboliki je mogoče prepoznati spol, družbeni status in včasih starost pokopanega. Izdelave velikih spomenikov in pretiranega krašenja ne priporočajo.

Tudi muslimani verjamejo, da je smrt le prehod iz tuzemskega v večno življenje, ki si ga predstavljajo kot raj, »kraj popolnega veselja in ugodja«. Priporočajo, da je umirajoči v času slovesa s svojimi najbližjimi in da skupaj molijo. Molitev je tudi bistvo pogrebnega obreda, dolžnost muslimanov je še, da dajejo družini umrlega oporo in da se udeležijo obreda pokopa. Priprave vključujejo kopanje in zavijanje v bele juhe, ki simbolizirajo nedolžnost in čistost. Pokop s krsto (upepelitev ni dovoljena) opravijo v čim krajšem času, temeljno pravilo pa je, da v grobu, po možnosti obrnjenem proti Meki, leži le en človek.


 

Sedemdeset odstotkov ljudi umre v bolnišnici

Poseben obred z umivanjem pokojnika imajo tudi v hiši, kjer je zares mogoče občutiti, da je smrt del življenja, v ljubljanskem hospicu. K obredu, med katerim se z rožnim oljem poslovijo od umrlega, povabijo svojce, je povedala vodja Ljubhospica Tatjana Fink. To je zlasti pomembno v sodobnem času, ko ljudje večinoma umirajo stran od domačih, pogosto osamljeni. Ob našem obisku je v hiši na Hradeckega cesti vladal mir; v sobi deset je prav takrat preminil gospod, neka druga soba je bila pripravljena na sprejem bolnice, ki so jo pripeljali z reševalnim vozilom. Na voljo imajo dvanajst sob, več kot 90 odstotkov oskrbovancev je onkoloških bolnikov. Lani je v hospicu umrlo 153 ljudi, letos že 170, po pričakovanjih vodje jih bo do konca leta vsega skupaj 220.

»Včasih so se ob slovesu od umirajočega zbrali svojci, zdaj pa poskušamo najti strokovnjaka, največkrat zdravstvenega, za katerega imamo občutek, da bo to bolje opravil,« razmišlja Tatjana Fink. »Vsa opravila, povezana s hudo boleznijo, smo zelo sprofesionalizirali, odstranili vso človečnost, zato se smrti zelo bojimo.« V bolnišnici tako v zadnjem času umre okoli 70 odstotkov ljudi. Tukaj je sogovornica okrcala odnos države do smrti: »Na tem področju ne izvaja ukrepov, ki bi jih morala glede na starajoče se prebivalstvo in glede na to, da je paliativna oskrba temeljna človekova pravica. Trend razvoja v zadnjih letih je bila paliativa v bolnišnicah, vendar to še bolj spodbuja umiranje v teh zdravstvenih ustanovah.« Toda to je čas, ko umirajoči potrebujejo ob sebi toplino sočloveka. »Proces umiranja je nekakšno zaključevanje odnosov – do sebe, do družine, do skupnosti, do sveta …« V takšnih okoliščinah je, kot je poudarila vodja hospica, zelo pomembna sprava. »Na koncu ne gre za visoke filozofske teze o onstranstvu, temveč za konkretna duhovna dejanja. Bog pred smrtjo ni nujno religiozni pojem, ampak gre za absolutno avtoriteto in odnos do nje, ne glede na vero.«


 

Vera v nebesa in reinkarnacijo

Dr. Aleš Črnič s katedre za kulturologijo FDV je opozoril, da v sodobnem svetu, ki ga vsaj na Zahodu zaznamujejo individualizem in procesi sekularizacije, religija izgublja družbeni pomen. »Kljub temu religijske pojasnitve temeljnih dilem človekovega bivanja za večino še zmeraj igrajo zelo pomembno vlogo. Razlika je predvsem v tem, da se danes pri spoprijemanju s svojo minljivostjo za pomoč ni prisiljen ozirati le v tradicionalno religijsko tradicijo, temveč lahko izbira iz širše ponudbe religijskih, a tudi nereligijskih idej in konceptov.« Te bolj ali manj poljubno kombinira in tako lahko v zahodnih družbah zasledimo razmeroma množična verovanja v nebesa in pekel, hkrati pa v reinkarnacijo, kot je navedel primer.

»Verovanje v reinkarnacijo je razširjeno tudi med tistimi, ki se izrekajo za kristjane, v nekaterih zahodnih okoljih prepričajo celo podobne deleže vernikov kot verovanje v Kristusovo vstajenje – kar je, glede na dejstvo, da gre za temeljno krščansko dogmo, rahlo presenetljivo.«