Industrijske (peš)poti: delavski žulji adut mariborskega turizma

Maribor – Štajerska prestolnica (ne)naključnemu turistu na ogled ponuja veliko zanimivosti. In to ne le klasični železni repertoar z Lentom in mestnim jedrom, temveč tudi vpogled v delavsko plat mesta. Tisto, kjer je bilo desetletja (in je še) za nohti zgaranih prstov precej črnega ...

Dolgo, pravzaprav predolgo je trajalo, da se je našel nekdo, ki je delavsko kri in znoj povezal v celoto. In ponavadi je tako, da »skrite« znamenitosti prej kot domačini opazi kdo drug. Ljubljančan David Šalamun, ki si je mesto ob Dravi izbral za svoj dom, je opazil, kar so imeli Mariborčani pred nosom, pa tega niso izkoristili. Pod okriljem projekta Evropska prestolnica kulture 2012 je povezal nekoč znamenite industrijske objekte v tematsko pot in konec avgusta bodo zaživele Industrijske (peš)poti Maribora.

Industrijsko turistično pot je Šalamun razdelil na tri sklope, saj je celotno pot samo na dveh nogah v enem dnevu težko premagati; s kolesom pa gre kajpak brez težav. Pot bo označena z osmimi do desetimi informativnimi tablami, na katerih bo krajši zapis o posamezni industrijski znamenitosti.

Pot Tabor–Studenci

Prva pot, poimenovana Tabor–Studenci, se, zanimivo, začne na levem bregu Drave, v Usnjarski ulici na Lentu. Že ime ulice zgovorno priča, s čim so se nekoč ljudje na tem območju ukvarjali. Po Lentu pot vodi čez Studenško brv na drugo stran reke, proti nekdanji Tovarni vozil in toplotne tehnike (TVT) Borisa Kidriča. Zametki tovarne segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko so tam zgradili delavnice za popravilo vozil, kar je bila posledica železniške povezave med Trstom in Dunajem.

V neposredni bližini TVT še stoji znamenita železničarska kolonija, kjer so lastniki nekaterih hiš vse do danes ohranili značilno podobo zgradb iz živo rdeče opeke. V obdobju Avstro-Ogrske je kolonijo za svoje delavce postavila uprava Južnih železnic, in to z za takratne čase zelo visokim standardom. Šalamun pojasnjuje, da je bila zgrajena po vzoru angleških delavskih kolonij in velja za začetek reševanja stanovanjske problematike na tem območju. V njej so bili trgovina, bazen, vrtec in šola, kar je bilo za tiste čase skoraj nepredstavljivo.

Le streljaj stran leži nekdanje Vurniško naselje, zgrajeno leta 1928 (Delavska ulica, Cesta zmage), znano tudi kot mestna kolonija. Naselje enodružinskih hiš je zasnoval arhitekt Ivan Vurnik, pri čemer je zanimivo, da so najemniki dvajset let plačevali najemnino, zatem pa postali lastniki nepremičnine.

Naslednja postaja je območje nekdanje tekstilne tovarne Merinka, od katere pa ni ostalo prav nič, saj tam zdaj stoji blokovsko naselje – tako bo na nekdanjo Merinko spominjala le tabla. Med ogledom mariborske industrijske dediščine namreč nikakor ne gre prezreti tekstilne industrije, po kateri je mesto slovelo, tako da se ga ni zaman prijel vzdevek jugoslovanski Manchester.

Meljska pot

Druga pot se začne v središču mestu, pri Hutterjevem bloku, ki ga je priljubljeni industrialec Josip Hutter zgradil za svoje delavce in je še danes sinonim za kakovostno gradnjo. Pot se nadaljuje do železniške postaje – prvotna je bila zgrajena že v Avstro-Ogrski, a je bila med bombardiranjem popolnoma uničena, novo pa je zasnoval arhitekt Milan Černigoj in je primer poznega funkcionalizma.

Od železniške postaje je do meljskega industrijskega bazena le nekaj minut. In tukaj tovarn res ni manjkalo. Zlatorog (zdaj Henkel), Pik, Mariborska tekstilna tovarna, Mariborska livarna Maribor, tovarna čevljev Lilet, na katero danes spominja le še napis na steni ene od hiš, Intes, Vesna akumulatorji ...

Tezno in velikan Tam

Tretja pot se vije po Teznem, zlasti po Zagrebški cesti mimo Metalne do Tama. Ne enega ne drugega velikana bržkone ni treba posebej predstavljati. Metalna je bila s svojimi izdelki navzoča skoraj po vsem svetu, Tam pa je tako in tako bil nekakšna zaščitna znamka mesta.

Zametki Tama, ki je v najboljših časih dajal kruh več kot osem tisoč delavcem, segajo v čas med drugo svetovno vojno, ko so Nemci na Teznem zgradili tovarno letalskih delov. Delno celo petnajst metrov pod zemljo, s čimer so proizvodnjo obvarovali pred zavezniškimi bombami. Kmalu po vojni se je tovarna preusmerila v izdelavo avtomobilov in leta 1961 je luč svet ugledal bržkone najbolj legendarni Tamov izdelek, mali tovornjak Tam 2000, znan kot »tamič«.

Čeprav marsikdo težko prebere ali sliši besedo pogorišče, se leta 1996, ko je šel Tam v stečaj, na njegovem pogorišču življenje ni ustavilo. V Coni Tezno, kot se zdaj imenuje, deluje precej podjetij, ki se, ena bolj, druga manj uspešno, spopadajo z gospodarsko krizo. A med sprehodom med orjaškimi halami je tu in tam še čutiti nekdanji Tamov duh, saj celotne Tamove zapuščine pač ni mogoče čez noč vreči na smetišče zgodovine. Le kopališča Tam, zgrajenega z udarniškim delom, kmalu ne bo več. Občina je namreč sklenila zapuščene objekte porušiti in bazene zasuti, zato je zdaj, ko je rušenje v polnem teku, še zadnja priložnost za obujanje spominov na brezskrbno čofotanje.

Toda življenje gre naprej in Mariboru, nekdanjemu paradnemu konju slovenske industrije, res ni treba skrivati svoje preteklosti, čeprav je večina tovarn med tranzicijo klavrno končala. Nasprotno, skrajni čas je, da mesto v svoj prid izkoristi tudi ta del mestne zgodovine. Pot je začrtana.