Tiskane izdaje
Na začetku mandata ste rekli, da niste politik, ampak menedžer. Pred dnevi pa ste "na cedilu pustili" samo britansko kraljico, češ da nimate časa, da bi se udeležili večerje. Ste se sprijaznili s tem, da je županska funkcija najprej politična in šele nato menedžerska?
Kar zadeva britansko kraljico, je razlogov več. Ključni je, da sem bil danes (v sredo, op. p.) gostitelj, poleg tega sem menil, da se spodobi, da sem z njo samo danes, v Ljubljani, kjer sem župan, da ne hodim na Brdo. Danes je bilo izjemno, ona je bila izjemna, predvsem pa navdušena nad Ljubljančani, ki so jo pričakali na Tromostovju. Ponosen sem na Ljubljančane, na našo pozitivno energijo. Funkcija je verjetno res politična, tega ne zanikam, a se vedem menedžersko. Mesto se da voditi kot podjetje, ker imaš prav tako načrt, vizijo, poslanstvo in realizacijo.
Pravite, da vam je tako imenovani levi trojček zagotovil, da bo nova vlada Ljubljani vrnila odvzeti denar. Ste se pogovarjali o konkretnih številkah?
Ne. Pogovore smo končali pred volitvami. Od takrat nisem govoril z nikomer, so se mi pa zahvalili za podporo. Ljubljana toži državo za zelo natančen znesek, ki ji je bil odvzet in ga želimo nazaj.
Verjetni novi predsednik vlade Borut Pahor je sicer dejal, da vam ni ničesar izrecno obljubil, da sta se samo pogovarjala.
Ne bom dovolil, da novinarji napenjate situacijo z njegovo izjavo. Ko smo pred volitvami tu gostili vseh pet strank, vključno z Zmagom Jelinčičem, smo imeli zanje tri vprašanja - program, potencialna koalicija in Ljubljana. Vsi so dejali, da je treba Ljubljani vrniti denar. Preden sem v torek pred volitvami objavil odločitev, koga podpiram, je občino obiskalo petnajst kandidatov stranke SD, na čelu z gospodoma Potrčem in Lukšičem. Rekli so, da bodo denar vrnili.
Hotela sem vprašati, ali mu boste po oblikovanju vlade dali sto dni miru ali boste šli takoj v boj za odvzeti denar.
Čakal bom na njegov poziv.
Terminski načrt za prednostne projekte iz vašega volilnega programa v marsikateri točki ne drži več. Sta za zaostanke pri realizaciji kriva odvzem denarja in Janševa vlada, ali pa ste se morda prenaglili s predvolilnimi napovedmi?
Ko sem v času volitev govoril o datumih, nekaterih dejstev nisem poznal. Za Kino Šiška, denimo, država ni nič kriva. Po vseh teh letih, ko je bil kino zaprt, in zaradi zelo dobrega vsebinskega programa, ki ga je pripravil dr. Gregor Tomc, smo morali opraviti veliko preizkusov požarne varnosti, kar je projekt ustavilo za več kot sedem mesecev. Potem so se pritožili sosedje, kar smo reševali tri mesece. Da bo obnova končana pol leta ali leto pozneje, kot sem napovedal, me nič ne moti, da bo le kakovostna. Razlogov je torej več. Eden je, da je država mestu odvzela denar, tako da smo se ukvarjali s tem, kako ga dobiti. Drugi je, da so postopki, za katere sem mislil, da gredo hitreje, počasni. Nekaj je bilo takih, za katere prej nisem mogel vedeti. Na volitvah so vsi govorili o štadionu v Stožicah, a ni nihče povedal, da vsa zemljišča niso mestna, ker so bila nekatera vrnjena.
Menite, da bo svetovna finančna kriza vplivala na izvedbo dragih mestnih projektov?
Ne dragih, ampak visoko vrednih projektov. Mislim, da mi nikakor ne bomo izvzeti iz nje. Vzrok za krizo, ki je močna zlasti v finančnih krogih, je panika, zato se zelo bojim, kaj bo, če bo prešla na realno gospodarstvo. Po drugi strani je to čas, ko morata država in lokalna skupnost vzdrževati tako imenovani "new deal". Treba je začeti graditi bolnišnice, šole, ceste in komunalno infrastrukturo, pri čemer bodo izvajalci v slabšem položaju, ker bodo morali delati po izjemno nizkih cenah.
Sprašujem tudi zato, ker je pravkar padla v vodo prodaja 59 tisoč kvadratnih metrov mestnih parcel v trgovski coni na Rudniku. Mesto zdaj nima denarja za nakup še 150 stanovanj v Celovških dvorih, zato boste delali rebalans. Zakaj ne znižate cene, razpišete nove dražbe in nato prevrednotite proračuna?
V prvem letu, ko so nam neupravičeno vzeli 60 milijonov evrov, so mestni svetniki SDS in drugi govorili, da Ljubljana ne potrebuje denarja, na primer Miha Jazbinšek in Dimitrij Kovačič. Ko smo povedali, da smo svoje nepremičnine uspešno prodajali, tudi po tisoč evrov na kvadratni meter, ni zanimalo nikogar. Toda tako smo zagotovili enak proračun in socialne transfere, in naslednje leto je teklo normalno. Ceno lahko prepolovimo in zemljišča prodamo za petnajst milijonov, a kaj bomo dobili? Treba je počakati na pravo ceno. To je umetnost gospodarjenja s premoženjem, ne samo razprodaja. Prodajamo zato, ker moramo zapolniti proračun, obenem pa na tej lokaciji iščemo ponudbo, ki bo dopolnjevala trgovsko cono na Rudniku. Ko bomo našli eno in drugo, bomo prodali. Nižjo ceno bi si upal zagovarjati le, če bi prišla Ikea, ker jo Ljubljana potrebuje.
Zakaj je, menite, laže začeti graditi Potniški center Ljubljana kot Nuk II, čeprav gre za objekta, ki ju mesto potrebuje?
Zakaj je mogoče graditi Emoniko, je jasno. Gre za zasebno iniciativo in v interesu je, da se dela hitro končajo. Tudi v Stožicah je podobna zgodba, dobra kombinacija javno-zasebnega partnerstva. Nuk II je državna investicija, ki se po mojem že vsa leta dela tako, da se nič ne naredi. Zdaj smo prišli še do tega, da je projekt po dvajsetih letih zastarel. Prave želje, da bi Ljubljana dobila novi Nuk, očitno ni.
Bi morali tudi Nuk II graditi v javno-zasebnem partnerstvu?
Da, če bi našli vlagatelja. Čeprav nekaterih stvari ne moreš graditi v javno-zasebnem partnerstvu. Kanalizacije, vodovoda in regionalnega centra odpadkov, dokler bom župan, ne bomo gradili tako. To je zgodba dveh interesov, javnega interesa in profita. Če prevlada drugi, dobiš slabo kanalizacijo, saj je nekaj treba prihraniti.
O mestni negovalni bolnišnici, ki ste jo v volilnem programu načrtovali v Cukrarni, ni veliko slišati, a jo mesto potrebuje. Ste našli novo lokacijo, saj bi zdaj tja selili mestno upravo?
Gre za eno od 80 točk iz dogovora o sodelovanju z državo. Mestna negovalna bolnišnica je načeloma državni projekt. V novem prostorskem načrtu smo predvideli širitev kliničnega centra čez Ljubljanico, zato smo ostro nasprotovali prodaji stare pediatrične klinike, saj bi lahko v njej uredili negovalno bolnišnico. Pogovore smo nadaljevali z novo ministrico, nato nam je generalni sekretar direktorata Arzenšek prejšnji teden sporočil, da so prodajo pediatrične klinike ustavili. Zdaj čakamo novo vlado in mestno negovalno bolnišnico.
Pa združitev mestne uprave v Cukrarni?
Z ministrom Virantom smo se dogovorili, da na eni lokaciji združimo mestno, pokrajinsko, če kdaj bo, in državno upravo. Doslej smo preverili možnost postavitve v Cukrarni in dobili pet idejnih zasnov, ki jih bodo projektanti ovrednotili. Letos bomo kupili Koslerjevo hišo in izbrali idejno rešitev, na podlagi katere bomo razpisali projekt.
Vlada je na zadnji seji, zanimivo, za spomenik državnega pomena razglasila tako Botanični vrt, za katerega ste se zavzemali tudi sami, kot Plečnikovo tržnico, vendar začasno. Pobalinstvo ali iskrena skrb za kulturno dediščino?
Definitivno pobalinstvo in škodljivost Vaska Simonitija. Zelo zanimivo je, da so bili ves čas zraven, pa dve leti ni imel nihče pripomb. Plečnikova tržnica je že zaščitena in ne potrebuje nove zaščite. Plečnikov projekt je nedokončan. Razpisali smo natečaj, v komisiji je poleg drugih sedel vodja direktorata za kulturno dediščino Damjan Prelovšek, znani ljubitelj Plečnika. Zavod za varstvo kulturne dediščine ni našel elementov za dodatno zaščito. Simoniti je, če prav razumem, za kulturno znamenitost razglasil tudi asfalt na tržnici.
Asfalt?
Asfalt. Za spomenik je razglasil celotno območje, se pravi, da je zaščitil asfalt. Z nagajanjem so šli res predaleč in vidi se, da je Simonitijev občutek do Ljubljane izjemno negativen. Gremo kar po vrsti: evropska kulturna prestolnica. Programa ni prijavilo mesto, ampak pol Slovenije, šest ali sedem mest. Evropska kulturna prestolnica ne more biti pol Slovenije, toda Mariboru in preostalim kljub temu želim uspešno realizacijo. Simoniti je bil na slovesnosti ob razglasitvi Žal za znamenitost evropske dediščine, a jim ni želel nameniti državnega denarja, češ da nimajo dovolj točk in niso kulturni spomenik državnega pomena. Takoj ko je Joc Pečečnik objavil, da je plačal zabavo po volitvah, je zaščitil Plečnikov štadion oziroma razveljavil soglasje zavoda. To je pobalinstvo in škodljivost, vendar mi ustreza. Dokazuje namreč, da sem imel ves čas prav, ko sem govoril, da je Janševa vlada delala škodo Ljubljani. SDS ji je prav tako delala škodo. Na volitvah sem pozival k spremembam, osebno pa le proti dvema: ne volite Janše in ne volite Kovačiča, ki je tudi mestni svetnik, a je glasoval, da se Ljubljani vzame denar. Ljubljančani so mi očitno dali prav, saj je bila tu udeležba največja, Janša pa je izgubil.
Tudi Kovačič ni bil izvoljen.
Ne. Žalostno je, da smo z nekaterimi ministri SDS dobro sodelovali. Čez Milana Zvera, denimo, nimam kaj reči. Edini problem sta bila ministra Simoniti in Vizjak, ki štiri leta ni dovolil podražitve vode v Ljubljani, kjer je najcenejša. Zdaj ko odhaja, je dovolil podražitev 85 občinam, toda Ljubljane ni bilo med njimi. Janez Janša je uničil moralne in etične vrednote. Zamenjal je nadzorne svete, da so postali upogljivi. Na podlagi česa je zamenjal Tomažiča iz Hita, Koreliča iz Luke Koper in mene? Verjetno nismo imeli partijskih izkaznic. Da je šla Slovenija v kratkem času po razpadu Jugoslavije v EU brez prehudih ran, so bili zaslužni direktorji. Sem prijatelj predsednika Kučana, a nikoli nisem bil prijatelj Janeza Drnovška. Ko je bil predsednik vlade, me nikoli ni sprejel. Toda direktorje sta ves čas spoštovala, Janša pa je uničil direktorski ceh. Osnovna kakovost nekaterih je postala, da so Janševi.
Zaradi načrtov obnove Plečnikovega štadiona je Prelovšek vam in Pečečniku očital, da kulturna dediščina postaja plen kapitala. Čigav kapital stoji za vami in uničuje dediščino?
Prelovšku bom vedno priznal, da je velik poznavalec Plečnika. V mestni občini sta dva enako velika poznavalca - prof. Janez Koželj in dr. Peter Krečič. Če se ti trije ne morejo dogovoriti, bom verjel Koželju in Krečiču. Moralno-etične vrednote konservatorjev je treba spoštovati, a treba je vedeti, kje je meja, ko bo vse propadlo. Ko je Jože Anderlič prodajal Kolizej, so imeli priložnost, da bi ga kupili in uredili. Imeli so priložnost, da uredijo Plečnikov štadion. Zdaj pa Prelovšek pravi, da bi imeli na štadionu namesto betonskih stopnic nabrežine. Takoj sem za, le vlagatelja naj dobijo. Dokler Koželj ne bo dal zelene luči, da je projekt obnove štadiona dober, ne bo šel nikamor. Noben arhitekt iz Južne Afrike ne bo po Ljubljani delal, kar hoče. Naj prosim povedo, kaj, razen velikih besed, so naredili v štirih letih. Naj pokažejo eno stvar, ki so
jo obnovili, kot je treba.
Celoten intervju preberite v Magu!
