Iskanje manjšega zla

Predlog vlade, da modificira nepolnih devet mesecev stari vinjetni sistem cestninjenja osebnih vozil, je poskus izbire manjšega zla in odgovor na izsiljevanje bruseljske birokracije, ki v konkretnem primeru igra po italijanskih notah. Tehtanje med deblokado dobrih dvesto milijonov evropskih sredstev za avtoceste in iz kohezijskih skladov ter še za enajst milijonov evrov večjo finančno luknjo v proračunu državne avtocestne družbe je tehtnico nagnilo na stran nižje številke.

Razprava se zdaj seli v parlament, kjer bo zanesljivo slišati vse argumente in nasprotne argumente od alfe do omege. Možno je tudi zavlačevanje, saj bo verjetno treba v javnem postopku izbrati dobavitelja sedemdnevnih nalepk. (Lahko pa se uporabijo tudi pretiskane šestmesečne.) V SDS, kjer so izključno odgovorni za korak nazaj na področju cestninjenja, je nekdanji državni sekretar za promet takoj prešel v protinapad, ki je pač najboljša obramba. Nova vlada naj bi bila po njegovih besedah v Bruslju preveč nespretna. Morda, toda grožnja s sodiščem, ki jo je prejela še prejšnja vlada, je precej akademska, blokada že odobrenega denarja, ki se je zgodila sedanji vladi, pa krvavo vsakdanja.

Zagovorniki vinjetnega sistema poudarjajo povečano pretočnost in za redne uporabnike izjemno ugodno ceno nalepk, nasprotniki pa opozarjajo na finančno luknjo, ki jo povzročajo tako ugodne cene, vzporedno pa tudi na nevarnost transformiranja dolga Darsa v javnega. Vinjetni sistem je preživeta oblika cestninjenja in v primerjavi s prejšnjim - celo nepopolnim odprto-zaprtim sistemom - korak nazaj.

Ob sedanjem tempu bomo denar za že zgrajene avtoceste uporabniki zbirali - po sedanjih izračunih državnih revizorjev - do srede stoletja. Za dodatni program in ceste na razvojnih oseh pa verjetno v naslednje stoletje? Sistem bo seveda treba spremeniti! Po niti ne tako starih evropskih prognozah bi se tovorni promet tako ali tako že moral cestniniti v prostem prometnem toku. Pa se, razen v Nemčiji, ne. Tovorni promet je pač tisti, ki ceste in okolje najbolj uničuje, zato bo moral tudi prevzeti večje breme. Ne samo pri vožnji po avtocestah, temveč tudi na vzporednih prometnicah.

Ker lahko slovenski avtoprevozniki v vsakem trenutku blokirajo državo, ob desetodstotnem padcu prometa še toliko laže, saj imajo zmogljivosti preveč, bo morala vlada v napovedanih pogovorih o zviševanju cestnin in nižanju trošarin poiskati primerno pot. Vsekakor je nerodno to početi v recesijskih časih. A tako pač je. Tudi uvajanje elektronskega cestninjenja ne bo poceni, čeprav je edina opcija. Tako za tovornjake kot za avtomobile.

Bo pa uvajanje elektronskega cestninjenja spremljal kup razprav - od tehničnih do psiholoških. Pri mikrovalovnem sistemu naj bi bile naprave v vozilih manjše in cenejše. Toda sodobna tehnologija bo tudi pri satelitskih sprejemnikih ob množični proizvodnji lahko ponudila takšne. Na lanskem svetovnem srečanju prometnih strokovnjakov v Ljubljani je bilo jasno napovedano, da tehnološki razvoj standardizira vedno nove rešitve. Če je bil antiblokirni zavorni sistem (ABS) za fička vesoljska tehnologija, je danes obvezen za vse avtomobile. Strokovnjaki tudi zatrjujejo - nemške izkušnje pa potrjujejo -, da se s satelitskim cestninjenjem vozilo ne spremlja ves čas vožnje, temveč se le evidentira prevožena razdalja. Zlorabe pa so verjetno možne. Kot so možne pri, na primer, mobilnem telefonu, ki je bil pred dvema desetletjema čudo, danes pa ga ima vsakdo.