Tiskane izdaje
Azerbajdžan, država, ki je nestalna članica varnostnega sveta OZN, kmalu tudi prizorišče glasbenega izbora Eurosong, preganja neposlušne novinarje. O tem govori tudi zgodba preiskovalne novinarke Khadije Ismayilova, voditeljice Radio Free Europe/Radio Liberty, ki že nekaj let razkriva posle družine predsednika države Ilhama Alijeva.
Alijev je predsednik države od leta 2003, položaj pa je prevzel od očeta, ki je državo vodil od leta 1993. Pred tedni so pripadniki varnostne službe državne naftne družbe grobo pretepli novinarja Idraka Abbasova, ki je, opremljen z brezrokavnikom z napisom Press, snemal rušenje hiše na območju, ki ga naftna družba terja zase.
Danes leži v bolnišnici, ima počena rebra in na eno oko ne vidi. Ismayilova pravi, da ga v bolnišnici prve tri dni niso oskrbeli, temveč so mu dali samo protibolečinske injekcije, da ni več kričal. Da ima počena rebra, so ugotovili šele ob obisku obmudsmana, ko so ga naposled le pregledali.
Prav tako tožilstvo do danes še ni izvedlo celostne preiskave izsiljevanja in javne sramotitve Ismayilove, ki se je zgodilo v začetku marca, po dokazih, ki jih je zbrala, pa je bila v dejanja vpletena država. Isamyilova je tedaj prejela pošiljko, v kateri so bile njene intimne fotografije s pripisom: Ti, ku***, obnašaj se, ali te bomo osramotili. Ko je to sporočila javnosti, se je na spletu pojavil video posnetek seksualne narave, ki je bil posnet s kamero, skrito v njenem stanovanju. Nato je z ekipo novinarjev in odvetnikov preiskala svoje stanovanje in odkrila, da so bile njena spalnica, kopalnica in kuhinja zvočno in snemalno ‘opremljene’. Preiskavo lastnega stanovanja je posnela.
Kakšne so razmere v azerbajdžanskih medijih?
Naj navedem nekaj dejstev: opozicijskih voditeljev na naši javni televiziji nismo videli že več let, pokažejo jih je le v predvolilnih razpravah, ko jim morajo po zakonu omogočiti štiri minute predvajanja. Vse TV in radijske postaje so pod nadzorom vlade: so v lasti predsedniške družine ali družine ministrov ali pa so v zasebni lasti, a jih nadzoruje poseben cenzor. To sicer ni uradna funkcija, je pa oseba v medij napotena s strani predsednikove administracije in radiodifuzno dovoljenje je pogojeno s soglasjem s tovrstnim nadzorom.
Je v tisku kaj drugače?
Nekateri časniki so v lasti opozicijskih strank, toda ne moremo govoriti o neodvisnem tisku, saj zanje ni oglasnega trga. Če podjetja oglašujejo v neodvisnem tisku, jih vlada nadleguje. Ta je povrh uničila distribucijski sistem, zato ruralna področja ne prejemajo časnikov. Vladni časniki se distribuirajo iz regionalnih centrov, opozicijske ali neodvisne pa je skorajda nemogoče razširjati, saj ne morejo oglaševati naročnin in tako dalje. Edini medijski kanali, ki niso pod nadzorom vlade, so mednarodni, to je BBC, Voice of America in Radio Free Europe, toda nas so po volitvah leta 2008 prepovedali na lokalnih frekvencah, zato lahko oddajamo le po spletu in satelitu. Vlada ne želi, da nas sliši veliko število ljudi, saj je bil naš radio najbolj popularen v državi.
Kako lahko v takih razmerah svoje delo opravljate novinarji?
Obstajajo teme, ki so tabu, ena od teh so predsednik in člani njegove družine. Tisti, ki se sprašujejo, kako dobijo denar ali raziskujejo njihova koruptivna dejanja, so napadeni. Leta 2005 so odgovornega urednika Monitor magazina s petimi kroglami, izstreljenimi v usta, ubili na pragu njegove hiše. Leta 2006 so drugega kolega ugrabili, ga odpeljali ob jezero zunaj mesta in mu z avtomobilom dvakrat zapeljali čez noge. Komercialni direktor opozicijskega pa tudi najbolj radikalnega časnika Azadliq, ki se je spraševal o predsedniku in njegovi družini, je bil posnet med spolnim odnosom, kar so v večernem terminu – brez zakritih obrazov in genitalij – predvajali na nacionalni komercialni televiziji, ki jo upravlja predsednikov sorodnik. Potem je odstopil.Novinarja istega časnika, ki sta se udeležila konference ustanove Konrada Adenauerja in Deutsche Welle, so vsakega posebej posneli, kako se samozadovoljujeta v hotelski sobi. Te posnetke je v večernem terminu predvajala ista televizija.
To se torej dogaja pri nas. Novinarje kar naprej ugrabljajo, pretepajo … V zadnjih desetih letih je bilo po raziskavi inštituta za medijske pravice preiskanih samo osem odstotkov zločinov proti novinarjem pri nas. Raziskani so bili samo primeri napadov na provladne novinarje.
Kdo napada njih?
Napadejo jih na ulici ali pa trdijo, da so jih napadli simpatizerji opozicije, pri čemer gre pogosto za lažne trditve, ki naj bi opozicijo prikazale kot nasilno.
Pritiske na vas izvajajo že dolgo. Se bojite za svoje življenje?
Strah nima smisla. To mi ne bo nič pomagalo. Ne morem nadzirati njihovih sredstev in želja. Moji prijatelji so obsedeni z mojo varnostjo. Vztrajajo, da me vedno in povsod nekdo spremlja. Menijo, da vlada tako ne bo mogla organizirati atentata name in ga predstaviti kot samomor. Ni me sram zaradi ničesar in nimam samomorilskih nagnjenj. Če se mi bo kaj zgodilo, bo to krivda vlade. To, kar delam, je zelo pomembno in podpora, ki jo dobivam v družbi, potrjuje, da tudi drugi mislijo tako.
Zakaj menite, da mednarodna skupnost gleda stran?
Vlada zelo dobro lobira. Veliko denarja potrošijo za ‘kupovanje’ evropskih politikov, kupujejo lobistične storitve, vlagajo v podjetja, pa tudi evropskim politikom verjetno dajejo ponudbe, ki jih ne morejo zavrniti.
Kaj so po vaše nevarnosti za svobodo medijev v sodobni družbi?
Zveni kot kliše, ampak svet postaja premajhen. Vidimo, kako koruptivne prakse naših politikov vstopajo v evropske države, in kako se evropski politiki v zameno odrekajo svojim načelom. V Evropi se je treba začeti spraševati o izvoru denarja in preprečevati, da bi umazani denar vstopal v EU. To, kar se dogaja v Franciji in na Madžarskem na medijskem področju, je uničujoče, saj daje diktatorjem, kot je Ilham Alijev, alibi za utišanje tukajšnjih medijev. Alijev tako lahko reče, da je to evropska praksa. Evropa bi zato morala znotraj in zunaj svojih meja bolj trdno stati za svojimi načeli in demokratičnimi standardi.
Pa menite, da se evropski mediji tega zavedajo?
Evropski mediji se pretežno ukvarjajo s svojimi nacionalnimi državami, bližnjo regijo in njenimi interesnimi področji. Mediji so dandanes polni šovbiznisa, za človekove pravice pa je vse manj prostora. Kar zadeva Azerbajdžan, je zelo pomembno, da imamo priložnost, da se naš glas sliši izven države. Azerbajdžanski vladi je vseeno za javno mnenje ali njeno podobo v državi, saj tako ali tako poneverjajo volilne rezultate. Toda ko pišem v angleščini ali ko o naših razmerah pišejo britanski ali nemški mediji, jim ni vseeno. Tudi vaša država je pomembna. Zdaj poskuša vlada pridobiti čim več zaveznikov v Evropi, zato je pomembno, da tudi vi pišete o tem. Slovenija je videti kot evropska majhna država, a je prav tako pomembna za Azerbajdžan, saj ima vpliv v EU.
