Tiskane izdaje
Še pred letom in pol so starejši na posteljo v domu za upokojence čakali več mesecev. Na seznamu je prosilcev še vedno več kot prostih mest, a vse kaže, da so čakalne vrste preteklost, pravi Boris Koprivnikar iz Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Lani se je trend začel obračati. Stanovalci se iz domov odseljujejo, ker ne zmorejo plačevati oskrbnine.
Zaradi finančne stiske je lani iz domov odšlo 166 stanovalcev, so z anketo, na katero se je odzvalo 61 od skupno 97 domov, ugotovili v Skupnosti. »Če bi upoštevali vse domove, bi bila prava številka krepko čez 200,« ocenjuje predsednik upravnega odbora Skupnosti Boris Koprivnikar. Več odhodov je bilo iz zasebnih domov, ki imajo višje cene od javnih.
Prve odhode oskrbovancev zaradi finančnih razlogov so zaznali že leta 2009, množični pa so postali zlasti z uvedbo nove socialne zakonodaje. Ta je oskrbovancem v domovih za starejše odvzela varstveni dodatek, ki je tistim z nizko pokojnino zagotavljal manjkajoče evre do pokritja mesečne oskrbnine. Ker niso hoteli dodatno obremeniti svojcev – tudi med temi se mnogi spopadajo s finančnimi stiskami in brezposelnostjo –, so se pogosto odločili za odhod.
Odhodi tudi zaradi strahu pred povišanjem cen
Dvesto oskrbovancev od slabih 20.000, kolikor jih biva v javnih in zasebnih domovih ter posebnih socialnovarstvenih zavodih, ni toliko, bi kdo rekel. Toda glede na to, da so se pred letom 2012 primeri odhodov iz domov zaradi nezmožnosti plačevanja preštevali na prste ene roke, je število alarmantno. »Nikoli doslej se posamezniki iz finančnih razlogov niso odrekali storitvam, ki bi jih dejansko potrebovali,« opozarja Koprivnikar.
Kako je zanje poskrbljeno v domačem okolju, je težko presoditi. Izkušnje strokovnih delavcev kažejo, da precejšnjemu številu tistih, ki potrebujejo razmeroma zahtevno zdravstveno nego, te v domačem okolju ni mogoče zagotoviti. Omejen imajo tudi dostop do storitev pomoči na domu in patronažne službe. Obisk enkrat na dan nikakor ni dovolj za osebe, ki potrebujejo pomoč večkrat na dan ali stalno.
Iz doma starejših občanov Radenci, ki ima 178 postelj, je lani odšlo 17 oskrbovancev, čeprav lani niso dvignili cene. Osem je kot razlog navedlo varčevanje (plačilo oskrbnine bi še zmogli, vendar so se iz strahu pred povišanjem cen odločili za odhod), šest finančno stisko (večinoma svojcev), trije pa so se odločili za začasno bivanje do izboljšanja razmer. Za trajno obliko bivanja niso imeli dovolj sredstev oziroma niso želeli obremeniti proračuna svojih otrok, pove socialni delavec Goran Kuzma. Podoben obseg odliva so imeli že leta 2011.
»Svojci vse pogosteje iščejo cenejše možnosti za namestitev starostnika. Preden začnejo iskati dolgoročne rešitve, izkoristijo vse storitve, ki jih krije zdravstvena zavarovalnica. Nato si poskušajo pomagati s sosedi, znanci, vendar gre pri tem bolj za nujna opravila, ki ne dosegajo ravni zdravstvene oskrbe, kakršno bi starostnik potreboval.«
V sedmih zasebnih domovih družbe Deos, ki imajo skupaj 1080 postelj, je lani iz doma odšlo sedem stanovalcev. Le eden je kot razlog navedel nezmožnost plačevanja, preostali so odšli zaradi izboljšanja zdravstvenega stanja, pravi direktor Bojan Kranjc.
V prav tako zasebnem Pegazovem domu v Rogaški Slatini lani niso zabeležili nobenega odhoda zaradi finančnih razlogov. Nekaj stanovalcev je izgubilo pravico do varstvenega dodatka, vendar je večini že dotlej del oskrbnine plačevala občina. Zato je tudi manjkajoči znesek šel na njen račun, pove socialna delavka Melita Fijavž.
Večina stanovalcev oskrbnino še vedno plačuje iz lastnih dohodkov ali s pomočjo svojcev, kar sicer ne pomeni, da s tem nimajo težav. Kolikšne so te, Pegazovem domu le ugibajo. Sami imajo že nekaj časa težave z zasedanjem zmogljivosti.
Zavarovanje za dolgotrajno oskrbo
Te težave se v zasebnih domovih pojavljajo že dlje. »Večina slovenskih domov potrebe uporabnikov servisira sproti, na prošnje se odzovejo v nekaj dneh ali tednih. Samo še domovi v Ljubljani in proti Gorenjski (Kranj, Škofja Loka) imajo čakalne vrste. A tudi v okolici glavnega mesta in samem središču (Trnovo, Črnuče) se pojavljajo proste postelje. Na severovzhodu države in Dolenjskem pa imajo tudi državni domovi nezasedena ležišča,« pravi Boris Koprivnikar.
Zaskrbljujoče je predvsem to, da z zniževanjem stroškov porežejo vse, kar ni zares nujno. »Že nekaj časa ni sredstev za investicije, razvoj, prenove domov. Dolgoročno bomo to zelo drago plačali.«
Uporabnikov ni mogoče dodatno bremeniti, saj sami, s pomočjo svojcev in doplačil lokalnih skupnosti že tako financirajo 65 odstotkov prihodkov domov; preostalih 35 odstotkov za zdravstveno nego namenja zdravstvena zavarovalnica. Manjka pa tretji vir financiranja in tega bi prineslo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Če bi ga v višini sedmih evrov na mesec uvedli po enakem sistemu kot dodatno zavarovanje, bi večina državljanov privolila vanj, je prepričan Koprivnikar.
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki predvideva tovrstno zavarovanje, pa se po predalih ministrstva za zdravje ter ministrstva za delo, družino in socialne zadeve preklada že od leta 2004. Še vedno ni šel skozi vladni niti parlamentarni postopek in tudi zdaj se z njim nič ne dogaja. Njegovo sprejetje in uvedba zavarovanja za dolgotrajno oskrbo resda ne bi bili čarobna paličica za rešitev težav v institucionalnem varstvu starejših, sta pa nujna za njegovo reorganizacijo.
