Iz močvirja v oazo pobegle avtorske pravice

Avtorji igre za Outfit7 so poslovali v davčni oazi. Trdijo, da zgolj iz poslovnih razlogov.

Objavljeno
08. april 2016 00.07
Posodobljeno
08. april 2016 08.00
Anuška Delić
Anuška Delić
Outfit7 uporabo avtorskih pravic treh domačih avtorjev izplačuje družbi na Angvili oziroma na njen liechtensteinski bančni račun. Avtorji mobilne igre Swamp Attack so postavili strukturo, prek katere je v davčno oazo »prebegnila« njihova intelektualna lastnina. So šli z njo tudi davki?

Swamp Attack je igra za pametne telefone, v kateri morate zaščititi svojo močvirsko kočo pred ponorelimi živalmi. Sodeč po objavah na facebooku je igra izšla konec leta 2013, trije avtorji − Vedran Manojlović, Blaž Porenta in Tomaž Žagar − pa so založnika pridobili sredi julija tistega leta. Dogovor so sklenili z družbo Outfit7 Ize in Sama Logina, ki ju je revija Manager lani in predlanskim uvrstila na vrh lestvice najbogatejših Slovencev. Loginova sta znana tudi po tem, da sta levji delež poslovanja Outfit7 že pred časom prenesla v Veliko Britanijo oziroma na davčno ugodnejši Ciper.

Podobno − na relaciji od Ljubljane do davčne oaze na Angvili − se je razvila tudi podjetniška pot treh avtorjev igre Swamp Attack. A na tej poti je najverjetneje neznano kam poniknila vsaj dohodnina, ki bi jo morali odvesti od prejetih plačil za uporabo avtorskih pravic. Sprva so trije avtorji pogodbo o distribuciji z Outfit7 v Veliki Britaniji, kot lahko razberemo iz dostopnih podatkov, sklenili neposredno − v začetku julija 2013. Tri mesece in pol pozneje so sklenili še prvi aneks k pogodbi. Slabo leto pozneje pa so si očitno premislili. Odpravili so se v davčno oazo.

Trije avtorji gredo na otok

Manojlović, Porenta in Žagar so prek slovenske stranke družbe Mossack Fonseca, podjetja UPC Svetovalna skupina, 1. avgusta 2014 ustanovili podjetje ZOMG LTD na Angvili. Gre za davčno oazo, ki ne pozna davkov tako za rezidente kot tudi za nerezidente. Od vsaj 17 podjetij, kolikor jih je UPC registrirala prek družbe Mossack Fonseca (MF), jih 16 »domuje« na Angvili.

Direktor UPC Uroš Petrovič je uslužbencem MF naročil, da želijo imeti vsi trije družbeniki enakovredne deleže in da bodo potrebovali tako imenovanega profesionalnega direktorja. Dobili so dve − panamski državljanki Mirzello Tuñon in Lizet Moreno, ki ju je v okviru svojih storitev za direktorici ponudil MF. Ti sta že ob ustanovitvi ZOMG izdali in podpisali splošno pooblastilo trem avtorjem, ki jim je med drugim dovoljevalo, da so odprli skupni bančni račun. Veljavnost tega pooblastila je tri leta, velja pa le, če ga trije avtorji predložijo hkrati.

Že 13 dni po ustanovitvi je Petrovič direktoricama poslal v podpis tri posojilne pogodbe, vsako za 800.000 evrov, ki naj bi jih ZOMG sklenil z vsakim od treh družbenikov. Dospelost posojil je po pogodbah deset let, obrestna mera pa enoodstotna. Direktorici sta pogodbe podpisali in v UPC v Ljubljano so prek DHL prispele čez deset dni. Kaj se je z njimi zgodilo kasneje, ne vemo.

A kakorkoli, čez teden dni, v prvih dneh septembra, so trije avtorji že odpirali bančni račun. Petrovič je pisal MF in prosil za kopijo potnega lista direktorice Lizet Moreno. Potrebovali so ga za odprtje bančnega računa. Ob ustanovitvi ZOMG so trije avtorji navedli, da bodo vir sredstev angvilske družbe predstavljali »poslovni dobički«.

Intelektualna lastnina dobi noge

Kmalu, sredi septembra, je Petrovič, kot je razvidno tudi iz dokumenta, ki ga objavljamo, MF sporočil še, da želijo ekonomski upravičenci − torej trije avtorji − »prenesti intelektualno lastnino na ZOMG«. Dodal je še: »Intelektualna lastnina bi bila prenesena brezplačno, brez vsakršnega plačila.« V podpis direktoricam je poslal s tem povezan dogovor o prenosu intelektualne lastnine, ki je že v prvem členu izrecno določal, da zadeva prenos vseh pravic, ki se posredno ali neposredno nanašajo na »aplikacijo za pametne telefone/tablice z imenom Swamp Attack«. V drugem členu je dogovor določal, da razvojniki − trije avtorji − na družbo ZOMG prenašajo intelektualno lastnino »v zameno za pošteno vrednost«. Tako bi trije avtorji svoje avtorske pravice prenesli na svojo družbo v davčni oazi.

Datum dogovora je bil 10. september 2014, kar je pomenilo, da bi bila pogodba, če bi bila tedaj podpisana, antedatirana za sedem dni. Toda podpisali je še niso. Petrovič je nekaj dni pozneje sporočil, da je nastala sprememba in da bo po novem direktorici poslana »storitvena pogodba s kupcem (distributerjem aplikacij in iger za androidni in Applov operacijski sistem)«, ki bo podpisana elektronsko.

Konec meseca je bil v Panamo res poslan drugi aneks k tisti pogodbi o distribuciji, ki so jo trije avtorji julija 2013 sklenili z Outfit7. Petrovič je tedaj še prosil MF, naj direktorica podpiše tudi dogovor o prenosu intelektualne lastnine. Ta je še vedno imel isti datum, 10. september 2014, MF pa ga je, sodeč po e-sporočilu Petroviču, podpisanega v treh izvodih po pošti poslala na UPC 10. oktobra 2014. V Ljubljani je bil prevzet pet dni pozneje. En mesec in pet dni po datiranju pogodbe.

Nekaj dni prej so angvilska družba ZOMG, avtorji Manojlović, Porenta in Žagar ter Outfit7 podpisali drugi aneks k pogodbi o distribuciji. V tem je bilo med drugim navedeno, da so se trije avtorji dogovorili, da bodo vse pravice, izhajajoče iz intelektualne lastnine, ki so (ne)posredno povezane z igro Swamp Attack, prenesli na družbo ZOMG. Ta je postala tudi nova sopodpisnica pogodbe o distribuciji, prav tej družbi pa bo Outfit7 po tem aneksu tudi plačeval uporabo avtorskih pravic.

V nekaj dneh je bil sklenjen še tretji aneks k pogodbi o distribuciji, v katerem so ZOMG, trije avtorji in Oufit7 določili, da bo zadnja plačila uporabe avtorskih pravic treh avtorjev izplačevala na bančni račun ZOMG pri banki Valartis v Liechtensteinu.

Kaj je z dohodnino?

Tako so torej trije avtorji svojo intelektualno lastnino prenesli na svoje podjetje ZOMG v davčni oazi, kjer so kot družbeniki znani izključno registracijskemu agentu MF (in njegovi stranki UPC v Ljubljani). Nato so še poskrbeli, da so plačila za uporabo avtorskih pravic iz Outift7 v Veliki Britaniji romala na liechtensteinski bančni račun, ki so ga najverjetneje – sodeč po pooblastilu, ki so ga trije avtorji prejeli ob ustanovitvi njihove skrite družbe na Angvili – odprli Manojlović, Porenta in Žagar skupaj. V Liechtensteinu.

Družbam iz davčnih oaz ni najlažje odpirati bančnih računov, saj (resne) banke od njih zahtevajo obsežno dokumentacijo in izpolnjevanje številnih pogojev, tako bančne račune odpirajo v Liechtensteinu ali pa, denimo, v Latviji. Tam to storijo hitreje in z manj zapleti.

Strokovnjak za to področje, ki je hotel ostati neimenovan, pojasnjuje: »Zakon o dohodnini določa, da se dohodki iz prenosa premoženjske pravice obdavčijo po dohodninski lestvici, med te pa spadajo tudi prihodki od uporabe ali izkoriščanja avtorskih pravic.« Trije avtorji pa so s popisanim manevrom − tako se zdi − dosegli, da plačila prejema njihova družba v davčni oazi Angvila, kjer dobički podjetij niso obdavčeni. Dobiček v primeru ZOMG tako zelo verjetno pomeni kar celoten prejeti honorar, zaradi česar je dobiček angvilske družbe najbrž razmeroma velik.

Avtorji lahko s prihodki družbe ZOMG prosto razpolagajo, še pojasnjuje strokovnjak. Le država ne prejme plačila dohodnine, saj ta »ostane« avtorjem. Ti bi morali prav tako vsak dvig sredstev ali porabo sredstev, ki bi izvirala iz bančnega računa v Liechtensteinu, prijaviti kot dobiček in od tega plačati davek. Ali so ga, ni znano.

Je pa takšna struktura prav tako ugodna za plačnika, v tem primeru Outfit7. Ta visok honorar izplačuje neposredno družbi z Angvile in tako prek nje povečuje svoje stroške, prikazuje pa manjši dobiček, od katerega se nato zaračunavajo (nižji) davki. Mimogrede: med dokumenti MF smo našli tudi prošnjo Outfit7, naslovljeno na ZOMG. Ta je morala za potrebe redne revizije v Outfit7 potrditi, koliko ji je bila britanska družba Ize in Sama Logina še dolžna. Na dan 31. december 2014 je bilo dolga za 274.400 evrov.

Ljubljana–Angvila–Ljubljana

A tu se zgodba še ne konča. Maja 2015 se je začel še en proces. Prvi izmed treh avtorjev je s svojo družbo ZOMG na Angvili sklenil pogodbo o sodelovanju. Manojlović, ki je nekaj mesecev prej s svojo ženo Ireno Vičić Manojlović ustanovil podjetje Amo 2 v Sloveniji, je ZOMG – prek UPC in Petroviča – v podpis predložil pogodbo med ZOMG in Amo 2 z veljavnostjo enega leta. Zadeva svetovalne dejavnosti, analitiko in razvojniške storitve, predvideva pa mesečno plačilo v višini 65 ameriških dolarjev na uro (brez DDV). Pogodba, s katero razpolagamo, nima datuma, jo je pa podpisala Tuñonova, ime Vičić Manojlovićeve pa je natisnjeno v sekciji za podpise.

Dva tedna pozneje, konec maja lani, se je Petroviču po e-pošti oglasil še drugi izmed treh avtorjev − Žagar. Sporočil je: »Z Blažem Porento sva se dogovorila, da pošljeva pogodbi za ZOMG. Blaž je svojo že poslal, tako da pošiljam še svojo. Zdaj gresta lahko obe naprej v podpis.«

Žagarjeva in Porentova pogodba, kažeta njuna osnutka, sta tedaj nosili datum 26. 12. 2014, to je kar pet mesecev prej, preden sta bili poslani v podpis direktoricama ZOMG. Pogodbi sta se sklepali med ZOMG in Žagarjem oziroma Porento kot samostojnim podjetnikom. V primeru Žagarja je bil navedeni datum v decembru 2014 dvojno problematičen. Ne samo da je bila pogodba antedatirana, Žagar je status samostojnega podjetnika, kot kažejo podatki Ajpesa, pridobil skoraj štiri mesece pozneje, sredi aprila.

Pogodbi sta se nanašali na različne oblikovalske storitve in svetovanje. Porenta se je s svojo družbo na Angvili dogovoril za mesečno plačilo storitev po ceniku, ki je predvidel plačila od 150 do 300 evrov na dan (brez DDV). Žagarjeve storitve so bile določene nekoliko višje − med 200 in 300 evri (brez DDV).


                                                       Dosje #PanamaPapers

V oazo iz poslovnih razlogov

Vsakemu izmed treh avtorjev smo poslali specifična, izčrpna in podrobna vprašanja v zvezi z vsemi navedenimi pogodbami in posli. Zanimalo nas je še, ali so lastništvo družbe prijavili finančni upravi in ali so jim pripravo popisane strukture svetovali pri družbi Outfit7. Ta ima s poslovanjem v davčno ugodnejših okoljih najbrž precej več izkušenj kot trije avtorji. Oglasili so se kolektivno, po odvetniku Igorju Križancu, odgovori pa so bili pretežno splošni.

Zatrdili so, da »dokumenti, ki jih omenjate v svoji elektronski pošti, večinoma niso bili nikoli realizirani, temveč jih je prijavil svetovalec, ki je takrat mojim strankam svetoval pri reorganizaciji poslovanja na način, da se vzpostavi struktura, ki je primerljiva s strukturo družb, ki se ukvarjajo s primerljivo dejavnostjo«. Odvetnik Križanec je še dodal, da te strukture »niso postavljali iz davčnih razlogov, temveč poslovnih«. Teh »poslovnih razlogov« ni dodatno pojasnil.

Prav tako so zanikali, da bi vsak izmed njih prejel posojilo v višini 800.000 evrov, češ da to lahko potrdijo z bilancami družbe ZOMG za leti 2014 in 2015. Zatrdili so še, da je bil prenos avtorskih pravic odplačen, saj so avtorji pridobili cenitev avtorskih pravic na dan prenosa.

Med ZOMG in Amo 2 tudi ni bila sklenjena avtorska pogodba (sami smo se napačno izrazili, saj gre za pogodbo o sodelovanju, op. p.), ker da je Amo 2 »ena izmed družb, ki zagotavlja podporo družbi ZOMG pri razvoju in nadgradnji aplikacij«. In ne, Outfit7 jim ni svetoval pri pripravi davčnooazne strukture, temveč jim je svetoval zunanji svetovalec. Poslovanje ZOMG pa je zakonito, so zatrdili.

Poslali smo jim še dodatna vprašanja, denimo o tem, kateri dokumenti, konkretno, niso bili realizirani, kot so trdili. Zakaj so strukturo postavili v davčni oazi, če tam ne poslujejo? Ali so plačali davke? Bodo ukrepali proti Petroviču, ki je MF sporočil, da bo prenos intelektualne lastnine brezplačen, sami pa trdijo, da je šlo za odplačni prenos?

Spet smo prejeli bolj ali manj splošne odgovore po odvetniku Križancu. »Spomnili« so nas, da razpolagamo z dokumenti, ki so poslovna skrivnost, in izrazili prepričanje, da »v večini razpolagate z osnutki pogodb«. Niso povedali, katere imajo v mislih. Ponovili pa so, da posojil v višini trikrat po 800.000 evrov niso prejeli.

So pa v drugo malo bolj natančno pojasnili svoje videnje odprtja družbe v davčni oazi. Zatrdili so, da so Fursu prijavili svojo »kapitalsko naložbo v tujini«. Glede dohodkov iz prenosa intelektualnih pravic so zagotovili, da so bili davki odvedeni, prenos pa odplačen. »Kaj je in kaj ni svetovalec Uroš Petrovič sporočil registracijskemu agentu, moje stranke ne vedo,« je zapisal Križanec. Ponovil je, da so želeli postaviti takšno strukturo, ki bo »primerljiva s strukturo družb, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo«. Sicer pa se stranke niso strinjale, da so se v davčni oazi skrili, češ da so vpisani v tujem poslovnem registru.

Najmanj zadnji dve trditvi zahtevata pojasnilo, predhodne pa so v domeni finančne uprave, saj vpogleda v transakcije med ZOMG in tremi avtorji oziroma Outfit7 nimamo. Prvič, struktura družb, ki razvijajo aplikacije za pametne telefone, ni nujno zasidrana v davčni oazi, zato je argument o pripravi strukture, ki da bo »primerljiva« drugim v tej dejavnosti, trhel. Drugič, vpis v poslovnem registru davčne oaze, ki se ponaša s tem, da identitete resničnih družbenikov in direktorjev ne razkriva, pri tem pa nima sklenjenih dvostranskih sporazumov s Slovenijo, de facto pomeni skrivanje v davčni oazi. Še organi pregona bi se morali resno potruditi in imeti res dobre argumente, da bi podatke morda lahko dobili prek instituta mednarodne asistence.

Uroš Petrovič na vprašanja o ZOMG ni odgovoril. Iz družbe Outfit7 pa so sporočili: »Razmerij s poslovnimi partnerji ne komentiramo. Dokumenti, ki jih navajate, predstavljajo poslovno skrivnost.«