Tiskane izdaje
Brežice – Po poldnevnem pohodu čez blatne njive in skozi posavske vasi iz obmejne vasice Rigonce, kjer so zgodaj zjutraj prestopili »zeleno« mejo med Hrvaško in Slovenijo, do trinajst kilometrov oddaljenih Brežic je skoraj dva tisoč izčrpanih in dehidriranih beguncev brez kakršne koli humanitarne pomoči prispelo do že prenapolnjenega namestitvenega centra v Brežicah.
Otroke je zeblo. Tresli so se, zaviti v tanke odeje. Ali pa še to ne. Deček in deklica, pokrita z modrim polivinilom, sta jedla nad žerjavico pečeno koruzo, svoj edini obrok v zadnjih štiriindvajsetih urah. Od teh so jih kar nekaj preživeli na travniku na slovenski strani meje, v neposredni bližini obmejne vasice Rigonce. Številni begunci so spali na mokri in blatni travi. Nekateri so čistili čevlje in sušili hlače ter na mobilne telefone poskušali priklicati domače. Gorelo je nekaj tabornih ognjev. Najstniki so mlatili zadnje piškote. Starka je glasno jokala.
Najmanj tisoč premraženih, izčrpanih in popolnoma neobveščenih ljudi, ki so jih hrvaški policisti zgodaj zjutraj napotili čez »zeleno« hrvaško-slovensko mejo, je zbegano čakalo na naslednji premik. Skoraj nihče ni vedel, da so že v Sloveniji. Ko so izvedeli, da so prestopili še eno mejo, jim je za sekundo ali dve odleglo, potem pa jih je, prisiljene v popolno nemoč pred nehumanim evropskim birokratskim aparatom, zajel nov val tesnobe. Prav nikomur ni bilo jasno, kaj jih čaka. Okoli njih je stalo približno dvajset policistov. Dehidrirani ljudje so jih prosili za vodo, a te ni bilo. Prav tako jim nihče ni znal povedati, kaj sledi.
Tragedije ločenih družin
Nad veliko skupino beguncev je ves čas letel helikopter. Iz hrvaške smeri je prihajala nova velika skupina beguncev. Policisti, tudi oni očitno slabo obveščeni in bolj ali manj prepuščeni samim sebi, so napovedali »skorajšnji premik proti Brežicam«.
»Pomagajte, prosim, pomagajte! Izgubila sem sina. Na meji so hrvaški policisti ločili mojo družino. Ne morem ga priklicati. Ima grški telefon, ki tu ne dela več. Star je petnajst let, ime mu je Bishr Khiat,« me je prestrašeno nagovorila gospa Lolos Khiat, 42-letna osnovnošolska učiteljica iz Damaska, ki je z možem, hčerjo in drugim sinom razmišljala, kaj jim je storiti. »Šli bomo naprej, do prvega sprejemnega centra v Avstriji. Tam bomo počakali na Bishra. Grozno je, grozno. Zakaj so to naredili? Zakaj ločujejo družine? To je nepravično,« je nadaljevala Sirka, ki so jo hrvaški policisti v neposredni bližini slovenske meje zbudili ob treh zjutraj.
»Vpili so na nas in nas žalili. Zelo agresivni so bili. Eden se mi je v obraz drl, naj se že poberemo v Nemčijo, saj nam bodo dali ves denar tega sveta. Zakaj so ljudje taki? Potem so nas še ločili,« je nadaljevala Lolos Khiat.
Neusklajeni državi poglabljata travme
Še zdaleč ni bila edina, katere družino so z globoko nespametno in tragedijo stopnjujočo taktiko ločili hrvaški in tudi slovenski policisti. K meni so ves čas pristopali ljudje, ki jim je zmedena in neusklajena politika dveh sosedskih držav še poglobila travme in bolečino.
»Imate morda kaj vode? Že dva dni nisem nič pil. Slabo mi je,« je dejal Haptom Berhe iz Eritreje, ki je na poti proti »Evropi« – skozi Sudan in Jemen – že več mesecev. »Potoval sem z bratom in bratrančevo hčerjo. Na srbsko-hrvaški meji so ju ustavili, mene pa poslali naprej. Izgubili smo stike. Niti sanja se mi ne, kako ju najti. Nazaj ne morem, naprej pa si ne upam, dokler se vsaj ne slišimo. Morda veste, kje lahko najdem ljudi iz Rdečega križa?« je med čakanjem na naslednji premik razlagal utrujeni možakar iz vojaške diktature na Afriškem rogu, od koder so do zdaj begunci skozi Sahel večinoma potovali do Libije in od tam čez Sredozemsko morje do italijanskih otokov ali Malte. Haptom se je na pol poti premislil. Dobil je informacije, da je »balkanska pot« veliko cenejša in varnejša.
Kako daleč je Nemčija?
Policisti so dali znak za premik. Ljudje so se počasi in disciplinirano postavili na noge. Skoraj dva tisoč beguncev je v spremstvu dveh ducatov policistov peš krenilo proti Brežicam, a prav nihče ni vedel, kaj je cilj dolgega pohoda in koliko bo vse skupaj trajalo. Kaj šele, da bi vedeli, kaj sledi po prihodu v namestitveni center.
»Gremo proti Avstriji?« »Kako daleč je Nemčija?« »Zdaj ni več meja, mar ne?« »Zakaj moramo hoditi? Ali tu ni nobenih avtobusov?« so ljudje nemočno spraševali. Še naprej so prosili za vodo in vsaj malo hrane. A pomoči ni bilo. Ne od države, ne od humanitarnih organizacij, ne od prostovoljcev in aktivistov. Sem ter tja je, med begunskim »maširanjem« skozi posavske vasi, kakšen prijazen domačin proti izčrpani množici vrgel plastenko z vodo ali zavoj piškotov.
Nekdo je v globokem in lepljivem blatu izgubil čevelj. Utrujeni ljudje so drug drugega podpirali in se, dobesedno, prebijali skozi koruzna polja. Vse bolj nervozni in vidno utrujeni policisti so jih z vpitjem, kot bi gnali živino, vračali v ravno vrsto. Tu pa tam so komu popustili živci. Hodili smo. In hodili. Številnim beguncem so jenjale moči. Nekaterim popolnoma. A ljudje, ki so videli in doživeli že vse, kar je mogoče videti in doživeti, so še naprej stiskali zobe in vedno znova zmogli dovolj moči za naslednji korak.
