Tiskane izdaje
Razlika med njima je tudi ta, da je interpelacija enkratno dejanje - posamezni minister ali vlada bosta v večini primerov v svojem mandatu zaradi istega ali istih vprašanj interpelirana le enkrat - medtem ko parlamentarna preiskava daje možnost, da določena tema z dnevnega reda ne izgine celoten mandat.
Notranja ministrica Katarina Kresal je prva članica neke vlade, ki sta jo skoraj hkrati doleteli tako interpelacija kot parlamentarna preiskava. In to zaradi istega vprašanja - izbrisanih. Medtem ko bo interpelacija na dnevnem redu državnega zbora že na začetku prihodnjega tedna, zahteva že uvedba parlamentarne preiskave nekaj več časa, saj mora zadostiti nekaterim zakonskim in poslovniškim določilom. Zato lahko sklepamo, da se bo notranja ministrica potem, ko bo opravila z interpelacijo, zaradi ureditve statusa izbrisanih pred poslanci (skupaj z nekdanjim notranjim ministrom Radom Bohincem, pa morebiti še s kom) zagovarjala skoraj do konca leta 2012.
Nekdanja ustavna sodnica Dragica Wedam Lukić, ki je sodelovala pri sprejetju obeh odločb ustavnega sodišča o izbrisanih, je pred časom dejala, da dvomi, ali je smiselno o izbrisanih sploh še kaj govoriti, saj je bilo doslej že stokrat vse povedano in stokrat vse nalašč preslišano. Dekan ljubljanske pravne fakultete Rajko Pirnat, ki je imel sicer ves čas pomisleke glede izdaje dopolnilnih odločb izbrisanim na podlagi same ustavne odločbe (po njegovem bi bila bolj čista pot sprejetje zakona, vendar tega doslej nobena oblast ni bila pripravljena narediti), pa bi k temu dodal, da je država brez dvoma izbrisanim naredila krivico, zato mora nezakonitost, neustavnost in nepravičnost preprosto odpraviti.
SDS, SLS in SNS so uvedbo parlamentarne preiskave utemeljile na številčnih podatkih. Če je še 2003 veljalo, da je izbrisanih 18.305, zdaj pa jih je 25.701, jih zanima, od kod razlika. Ali so številke prirejene interesom politične oblasti? In spet: zakaj izdaja dopolnilnih odločb in ne sprejetje ustavnega zakona, ki bi zagotovil, da med izbrisane ne bi uvrstili tudi »tistih, ki so bili aktivni v jugoslovanski vojski na ozemlju drugih držav«?
Prepričani smo, da tudi če bi se število izbrisanih od leta 2003 do danes prepolovilo, to ne bi ustavilo predlagateljev parlamentarne preiskave. Bi bilo pa pač s tem nekaj narobe. In drugič, za tistega, ki je sodeloval v agresiji na Slovenijo in mu je bilo to v kazenskem postopku dokazano, lahko zakon predpiše, da mu pravice, ki izhajajo iz »statusa« izbrisanih, ne pripadajo. Drugače pač po črki prava ne more biti.
Edina prava pot je tako po našem prepričanju ta trenutek naslednja: na notranjem ministrstvu je, da nadaljuje izdajanje dopolnilnih odločb na podlagi odločitve ustavnega sodišča in da čim prej pripravi zakon, ki bo tistim, ki pri nas še nimajo urejenega stalnega prebivališča, pa bi si ga radi uredili, to omogočil. Vse drugo je pravna in politična zloraba.
Iz sredine tiskane izdaje Dela.
