Tiskane izdaje
Belokrajinci so takrat na dolgo pot na Štajersko pospremili narodne borce slavne in legendarne 14. slovenske divizije, ki je štela več kakor 1100 do zob oboroženih bork in borcev in približno 160 tovornih konj. Pohod je trajal do 25. februarja leta 1944, najtežji del pa je bil po vstopu iz Hrvaške na slovenska tla, ko se je divizija vsak dan prebijala skozi nemške zasede. To je bila prva divizija kake zavezniške vojske, ki je vstopila v t. i. veliki nemški rajh in v njem ostala vse do končne zmage 15. maja 1945.
Preživel strašno vojno vihro
Dvorana v Suhorju je dobesedno pokala po šivih, v kateri se je gnetlo več kakor 250 udeležencev z vseh koncev naše domovine. Med njimi je bil tudi udeleženec pohoda tistega mrzlega 9. januarja leta 1944 Stane Ilovar iz Novega mesta, ki ni ravno zadovljen s časom v katerem živimo.
»Nič kaj vesel nisem. V času delavske države je bilo veselje, bili smo mladi in polni življenja. Danes je pa tako, da te nihče več ne pozna. Samo športajo, kdo bo pa delal,« je za spletno Delo rekel živa legenda marša na Štajersko.
Precej kritičen je do mladih, morda bolje rečeno do sistema, ki ne usposablja ljudi za morebiten vojaški odpor, če bi bila domovina spet na preizkušnji. Vsi trije bratje so bili v Štirinajsti. Še dobro se spominja, kako je na pol metra podlage padal sneg tistega januarskega dne, ko so se iz Bele krajine odpravili osvobajati Štajersko.
»Noben nam ni povedal kam gremo. Ustaši so nas napadali in nekaj dni je tako pokalo, da sem mislil, da bom kar tam ostal. Tudi na Graški gori je bilo hudo. Meter snega. A ni važno, pomembno je, da smo na koncu zmagali. Žal mi je le za moje padle tovariše,« se spominja tovariš Ilovar svojih partizanskih let, ko je spal pod drevesi in ne tako kakor izdajalci slovenskega naroda v toplih okupatorskih posteljah.
O častilcih kolaboracije
Po prepričanju slavnostnega govornika Frante, narod ne sme nikoli pozabiti hrabrega boja bork in borcev, zato mora biti 14. divizija zapisana z zlatimi črkami v zgodovini slovenskega partizanskega vojaštva in poveljništva ter junaštva.
»Pripadniki 14. divizije so z velikimi žrtvami opravili zaupano politično, taktično in operativno-strateško nalogo tudi ob koncu vojne, ko so se z okupatorji, z njihovimi lizuni z vsega Balkana in z vojsko NDH borili ob naših etničnih mejah v Avstriji še šest dni po podpisu kapitulacije Tretjega rajha. Moramo se otresti subjektivnih ocen, še bolj pa tistih, napolnjenih z lažmi in s poniglavostjo potomcev in častilcev kolaboracije, ki jih najdemo celo med nekaterimi našimi strankami in v katoliški cerkvi. Z lažmi in jalovim klevetanjem NOB skušajo že 75 let oprati protinarodna dejanja kolaboracije in izdajstvo svojih prednikov,« je opozoril Franta, nekdanji poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade, ki je marca 1945. na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikovega obroča.
Gestapovka Jelka razkrila skrivnost
Nekdanji prekaljeni borec je odkrito spregovoril tudi o napakah in slabostih operacije, med katerimi je govornik izpostavil ponesrečeno določen datum pohoda in pred tem premalo priprav, niso pripravili varnostno-obveščevalnega načrta in med drugim je bilo narobe, da je komunikacija poveljevanja potekala prek radijskih zvez.
Tik pred pohodom si je vodstvo štaba divizije na hrvaški strani meje privoščilo še zabavo s plesom in kasneje ob poti povsem nepotrebne mitinge in druženje z ljudmi, kot da gredo na parado in ne na zahteven in nevaren pohod, na katero so za povrh povabili tudi Jelko iz 4. bataljona Šercerjeve brigade, ki je bila menda glavna sovražnikova vohunka, zato tudi smer in cilj pohoda nista bila več skrivnost.
Toda kljub organizacijskim pomanjkljivostim je imel pohod veliko pozitivnih učinkov na narodno zavest, Štirinajsta je preprečila vpoklic mladih fantov v nemško vojsko, številčno so se brigade v njeni sestavi okrepile in med drugim je bila osvobojena Zgornja Savinjska dolina. Bila je boj z okupatorjem in njegovimi podrepniki in skupaj s 3. jugoslovansko armado je kasneje razorožila okoli 400.000 nemških vojakov, ustašev, četnikov in vseh mogočih kolaborantov in jih spravila v ujetništvo. Iz spoštovanja do borcev je bila Štirinajsta po koncu vojne v celoti vključena v 3. jugoslovansko armado in z njo poslana v Vojvodino.
»Tako je bila ukinjena tudi naša vojska, v diviziji pa niso več uporabljali slovenskega jezika,« je povedal Franta.
