Izgubljena dediščina

Kakšna bo cena nerazglašenih oporok za posameznike in državo po štirih mesecih, odkar je javnost izvedela, da so med nami mogoče takšni, ki bi lahko kaj dedovali, pa zaradi napake sodišč niso, še ne vemo. Država se je zavezala, da bo problem poskušala z opeharjenimi dediči rešiti s sklepanjem zunajsodnih poravnav. Vendar pot teh dedičev do morebitne odškodnine ne bo lahka, pravnih zank je kar nekaj. Sodišče po naknadnem odkritju oporoke namreč ne opravi kar tako samoiniciativno nove zapuščinske obravnave, ampak prizadete obvesti o razglasitvi oporoke in jih opozori, da lahko sprožijo civilno pravdo. In potem se vse šele začne.

Za sodstvo, ki bi moralo najprej kolektivno priznati napako, ni opravičila, da je zgodba z založenimi oporokami prišla tako daleč, glede na to, da je samo že pred dvema letoma ugotovilo, da nekaj ni v redu in da vsako od 44 okrajnih sodišč z oporokami ravna, kakor se mu zljubi. Oporoke namreč niso kar neke listine. So zapisi poslednje volje, tisti, ki se zanje odločijo, upravičeno pričakujejo, da bo država po njihovi smrti z njimi odgovorno ravnala. Zdaj se je izkazalo, da tudi osebne odgovornosti (kazenske, disciplinske) ni mogoče pripisati nikomur: ne vpisničarjem, ne sodnikom, ne predsednikom sodišč, čeprav se oporoke niso same izgubile ali založile. Na nobenem od 684 pregledanih primerov za zadnjih deset let nihče, tako pravi vrhovno sodišče, ni pustil obremenilnega prstnega odtisa.

S poročilom, ki ga je za državni zbor izdelalo pravosodno ministrstvo, se zgodba o založenih oporokah najverjetneje seli v pozabo. Čeprav nam bo država kljub temu zanjo izdala račun, na katerem bo za zdaj še neznana številka. Tisti, ki bi morali dedovati, pa niso, ker niso vedeli, da bi lahko, pričakujejo, da bo ta vsaj šestmestna.