Izgubljeno s Predinom: Poraščena titovka največje živali

Ko smo poslušali Lucy in the Sky with Diamonds liverpoolskih bitlsov, nismo uživali LSD. Ko smo prepevali Vaterpoliste, večina ni vedela, da je Franz lačen metafor in da lakota Zorana Predina po stilno zaznamovanih besedilih tudi nekaj (deset) let pozneje ne bo jenjala.

Tudi ni cela večnost tega, kar so na štajerski srednji šoli na proslavi, z bendom, kitarami, bobni, zborom, dekliškim, nedolžnim, takim nekdanjeproslavnim, prepevali eno od približno dvesto Predinovih avtorskih melodij in besedil z naslovom Mravljinčarji in čeladarji. Vsi so se vživeli – zborčič se je pozibaval, brundali so tudi učitelji, ravnateljica ni zaostajala – in zdaj je morda čas za razkritje o ne- in obrezanih moških spolnih udih. Predin doda, kako so ob nastanku komada »v osemdesetih posneli video, z zlepljenimi pornoposnetki, a tako, da se nič ne vidi, a vsi vemo, za kaj gre«. Zdaj ni videa, ni razumevanja, je sreča. Glasbenik še o tem, da dandanašnji pesmi »niso želeli razumeti«.

Od vsega začetka »sem si kot avtor«, tako ali drugače se zaznamuje kot volk samotar, »vzel absolutno svobodo pisati o čemerkoli«. Kot novovalovec je znotraj vala želel biti drugačen, »če je bil Pero«, metafora za Lovšina, »udaren, direkten, sem bil jaz teže razumljiv, tudi nesramen«. Obravnavajoč socialo, črni humor, čredništvo. In vedno se je igral z metaforami, dvojnimi pomeni, denotativno ne bi šlo? »Ne!«

Erotika, politika

O metafori: »Avtor ne more vedeti, vplivati na to, kako bo sprejeta, vsak ima svoj način prepoznavanja metafor.« Razen če je ne razume. In se človek vpraša, če je metafora splošno razumljena, sprejeta, oboževana, je izvorno grintava ali krepkejša? »Žanrska vrednost metafore je, da se čim več ljudi v trenutku identificira z njo. Vsak moj tekst v osemdesetih je imel dvojni pomen.« Lahko si ga bral, pel kot erotičnega ali pač političnega. Pesem Ne mi dihat za ovratnik, denimo: »Lahko gre za režim ali odnos med človekoma.«

Čredništvo, »saj smo bili navijači«, ampak smučarska evforija je šla predaleč, nastala je Bela simfonija, o junakih planinskega čaja: »Nič nas ni strah, če so smučarji z nami ...« Pomnim, vsi smo jo peli, otročad se je norčevala, ko pijemo čaj, čeravno žajbljev, pomagamo Križaju, no, afne smo iz sebe guncali. Predin mi pove, da so besedilo, dasi sta v njem beseda Strel (kosovelovski?) in zveza blontno veselje, razumeli – ne Strel (Boris, ne Martin), ne Križaj, ampak »Rifle, Jure Franko in Rok Petrovič«. Tako se govori. Med ljudmi.

In Praslovan, se je slišal verz »kar se je zajebat dalo«, včasih pa je v izvedbi zajebavanje izginilo. Nadomestila ga je zveza »kar se je zabelit dalo«. Ker je do leta 1983 »obstajala komisija za šund, za katero je bilo besedilo nesprejemljivo«, besedo kurbe so očitno spregledali, »pa dva meseca pred nastopom si moral na policiji prijaviti, pokazati vsa besedila komandirju, tam so zadevo odobrili ali ne«. V živo so lahko peli o jebi, ploščo so morali zabeliti. Ja, zaradi ene besede bi zajebali, pardon, zabelili cel album.

Živinče

»Res veliko metafor,« nadaljuje Zoran Predin, »je v pesmi z daleč najdaljšim naslovom daleč naokoli,« Čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske živali. Tudi če je kdo razumel, da je krava druga največja, ker je največja (živina) eden tedanjih trdoročnih, na Jugo naslonjenih politikov, »o tem ni naprej govoril«. Ne v Ljubljani, kaj šele v Gornjesavski dolini ali v gobarskih društvih.

Kdor ima rad šport, je v prvi polovici osemdesetih poznal odo vaterpolistom. Ki pa govori o otrocih, staršem v popoln ponos. Pa so bili »nad pesmijo v Beogradu tedaj navdušeni, ker so mislili, da govori o Kosovarjih, zaradi kapic«. Je pa res, vaterpolisti so pred desetletji veljali za telesno najpopolnejše športnike, danes ni več tako, parirajo jim celo golfisti. A še pred petimi leti so ga na Obalo povabili, na 40-letnico vaterpolskega kluba, naj jim komad zapoje, in ko jim je razložil, za kaj v resnici gre, se jim ni zdelo nič hudega.

Ups, pa ona Tam bi rad bil pokopan (pod poraščeno titovko). Če bi bili galebi in bi letali nad (nudistično) plažo, bi vas nekaj gotovo spomnilo na neobrito titovko. Ja, »pojem o sveči, dolgi sveči na grobu«. Na enem od koncertov v Cankarju je v dogovoru z ženo stopil z odra, zaradi parlanda, dela pesmi, ki se govori. Žena je v sebi umirala od smeha, okoli nje so se čudili, kako je lahko ob pesmi, ki govori o mrtvem možaku in sveči na grobu, tako kruto hladna. Vendar, svečo lahko prižgeš, dekleta pa se z njo ... Ne, razlaga je prezabeljena.

Od samozadovoljne svečave za hip v realnost, glasbenik pove, da ko se mu utrne za besedilo, noče pisati poezije, besedila so sužnji ritma in melodije, nepeta bi bila lahko še finejša. Torej rad poje? »Zelo rad!«

Pesem Cigani v prahu govori o instantnosti občutka, ko se ga civili nažgemo in tedaj bi vsi živeli kot oni drugi, popolnoma svobodno. »Ni bila razumljena, napisana je bila za premalo ljudi.« Podočnjaki pa, čeravno je pesem po njegovem groba, »so bili priljubljeni«.

Konotacija z leti popušča denotaciji, metafore bledijo? »Nikakor, še vedno vztrajam, zdaj lahko pišem kvečjemu boljše tekste kot tedaj.« To pomeni bolj star, bolj nor? Vmes si zapišem, da ima sogovornik toliko let kot cigarete filter (...).

Je pa, nadaljuje, pripravljenost na razumevanje besedil vse manjša. Verjetno sposobnost. »Metafore se spreminjajo z generacijami, erotično kvalitetne in tiste o človeških lastnostih,« slabostih kajpak, »bodo preživele.«

Zbrizgano

Malo se nasloniva na brizgalno, ki brizga, ja, prelepa, globoka pesem o gasilcih, poklicnih, prostovoljnih, ki razdajajo svoje curke po žarečih objektih.

Kdor pomisli na objekte želja, naj ve, kakor pravi teoretska psihoanaliza, da zlo ni v objektu, ampak pogledu, uperjenem v objekt. Pa tudi majanje zizik je lahko zagonetno, ako ne veš, ako te še niso poučili, da so zizike grudi, prsi, dojke. Balkoni?

Obstaja pa tudi Strup za punce, pesem o stereotipnem latiniziranem fantu, maču, ki ga imajo rade vrstnice, mlajše, pa tudi njihove mame in stare mame. To je Janko za Metke, če ste posumili, da gre za znamenitega Škofjeločana Jana, ki ni Oblak, je problem vaš. Gre za pesem o stereotipih, »ti so tisti, na katerih jahajo muhe enodnevnice«.

Pa himnični Alfa samec, na čelu ljudstva, živeč v glavah vsakega posameznika, zadolžen za nacijo, njen razplod. Od kod prihaja, v pesmi sta omenjena farna cerkvica in cviček ... gotovo ne iz Gozda - Martuljka. A Alfa samca ni v etru. Tudi Naša Barbika se je nekje zgubila. Predvajana je bila enkrat, dvakrat. Nekje obstaja, pravi Predin, »ne bunker, gotovo pa črna lista«. Očit­no tudi rdeča, rdečkasta. »Na njih si kot izvajalec,« posameznik, človek, »ali zaradi besedil«, vsebinsko.

S članom Zveze borcev Ljubljana Rudnik in častnim članom XIV. divizije korakava naprej: »Ko sem javno izrazil, da imam rad partizane, sem izginil z nekaterih postaj. Čeprav jasno ločim ideologijo in partizanski boj.« Ne nazadnje, že leta 1992 je posnel Počiva jezero v tihoti, »tedaj je bila to herezija«.

In Zadnja večerja je nastala na melodijo nekdanje sovjetske, zdajšnje ruske himne. »Jaz sem jo vzel v času, ko ni bila himna,« v času Skup­nosti neodvisnih držav, »in napisal svoje besedilo, pesem je intimna, popolnoma drugačnega aranžmaja.« In ruski gledališčniki, ki so nastopali v Beogradu, so njegovo besedilo prevedli v ruščino in jo izvedli v svoji predstavi. Spasiba, to je poklon, čast, si misli Mariborčan.

Ker nekaterim bistveno dlje od brizgalne ne brizgne, ga pobaram še o Benetkah, ki jih ni brez golobčka. Izvem resnico, ki je že dolgo na dlani, le tančico je treba odpihniti: »Kadarkoli sem šel kam s punco, je bilo tam veliko punc. Kadar sem šel sam, ni bilo nobene.« Priredil je rek Ne vodi goloba v Benetke. Pa sem ga že hotel vprašati, ali gre za ono, na sredinec se usedi in boš videl Benetke.

Nikakor hlastajoč po komisarstvu za šund, vendarle z občutkom, da je Živ pokopan med bleferji etc. Predin konstatira, da če »nimaš ušes, ki bi te poslušala, poješ v praz­no«.

O nepreštevnih sopomenkah za poraščeno titovko, o komparacijah, podnajemnicah metafore, o realnih grehih in plačevanju zanje, o komunajzarskih in sorodnih obrabljenkah pa takrat, ko se bodo naši vaterpolisti uvrstili na olimpijske igre. Torej, metaforično rečeno, kmalu.

Morda bi bilo bolje, da oni Praslovan, oni iz Maribora, tiste ruske reke ne bi preplaval. Potem bi bilo vse drugače. Še zadnje vprašanje. Ste gledali film Izgubljeno s prevodom?

Pripominek: sredi pogovora v lokalčku pristopi strežnik, torej natakar, in vpraša Zorana Predina, ali se lahko uslužbenka Urška z njim rokuje, ker je njegova fenica. Joj, je farbala, trobentica, a bilo ji je ugodeno. Bila je Urška, pa ne ona od Alfa samca.