Tiskane izdaje
Ljubljana – Številni mladi so se, kljub visoki izobrazbi, delovni vnemi in novem znanju, ki ga prinašajo v družbo, znašli v nezavidljivem položaju. Zaradi gospodarske krize in varčevanja težko najdejo zaposlitev, med njenim iskanjem pa naletijo na številne ovire.
Mladi že več let poslušajo obljube, da pridno učenje zagotovi službo, na pogovorih za službo pa so prisiljeni skrivati izobrazbo, saj so razpisi za delovna mesta, na katera se prijavi tudi po več sto kandidatov, pogosto le formalnost, pri kateri je izbranec znan že vnaprej.
Ni res, da do službe težko pridejo samo družboslovci - z enakimi težavami se srečujejo tudi tisti, ki so se odločili za študij naravoslovnih smeri in se ukvarjajo z nečim tako osnovnim, kot je, denimo, hrana. Krute razmere na trgu dela je, kot večina njenih vrstnikov, doživela tudi 31-letna Manca Knap, ena od naših treh sogovornikov. Njena zgodba se, predvsem zaradi njene marljivosti, obrača na bolje, a izkušnje in spomini iz bolj negotovih časov ostajajo. »Zdi se mi, da v preteklosti, če si pokazal voljo in bil delaven, dela ni bilo težko dobiti. Zdaj je drugače. Preprosto, prostih delovnih mest je premalo.«
Uroš Vesenjak, 25-letni diplomant ortotetike in protetike, je našel službo za določen čas in je tako kot številni mladi v negotovem položaju, ki ga je prinesla fleksibilizacija trga dela. Maruša Andrejašič, 32-letna prevajalka, ki poprime za vsako delo in ima tudi evropske izkušnje, na svojo priložnost še vedno čaka. Oba sta, ker tu nista našla službe, razmišljala tudi o odhodu v tujino, kamor sicer odhaja vse več slovenskih mladih. Gospodarska kriza je namreč nadpovprečno prizadela prav njih, zato je bilo lani med izseljenci največ mladih, skoraj tretjina. Največ, 1210, se jih je izselilo v starosti od 25 do 29 let. Število izseljenih se je od leta 2008 kar podvojilo.
Velik problem tudi fiktivna zaposlenost
Rešitev za uspešno iskanje zaposlitve mladi vidijo predvsem v sodelovanju z morebitnimi delodajalci, tudi med šolanjem, recimo pri praksi, pripravništvu, študentskem delu. To obojim omogoča, da se dobro spoznajo in mogoče celo dogovorijo za nadaljnje sodelovanje. Vendar imajo fleksibilne oblike dela številne pasti; ena izmed njih je gotovo negotovost. Nekatera področja omogočajo tudi samozaposlitev in razvijanje lastnega podjetja, kjer pa imajo prednost starejši in izkušenejši med tekmovalci na trgu, običajno z močnim (kapitalskim) zaledjem. Pretirano državno podpiranje samozaposlovanja je namreč prineslo prej nasprotno - revne mlade, ki so fiktivno zaposleni in jih statistika brezposelnih niti ne zabeleži. Število mladih brezposelnih se je sicer nekoliko zmanjšalo; v primerjavi z junijem lani jih je bilo letos, v starostni skupini med 15 in 29 let, 1,8 odstotne točke manj brezposelnih.
V nadaljevanju si preberite zgodbe naših treh sogovornikov, ki so se - ali pa se še srečujejo - s težavami na trgu dela.
Znanje je morala med iskanjem zaposlitve celo skrivati. Ko je kandidirala za delovno mesto, je večkrat zatajila tudi dve stopnji izobrazbe, poleg tega pa je nato pogosto ugotovila še, da je bilo delovno mesto oddano že vnaprej, razpis pa le formalnost. »To me je prizadelo, a hkrati postavilo na realna tla. Ugotovila sem, da imajo tvoje kompetence le redko še veljavo in da je vse ena sama velika 'kuhinja'.«
Pravi, da ji ni težko prijeti za kakršno koli delo, kot dijakinja je, na primer, prelagala sestavne dele pohištva, zlagala škatlice, sestavljala motorčke, stregla v lokalih. Prek študentskega servisa se je pozneje zaposlila na ministrstvu za kmetijstvo. »Delali smo vsak dan vsaj po osem ur. Slabost dela prek študentskega servisa pa je, da si plačan glede na to, koliko ur delaš. Če zboliš ali greš na dopust, ne dobiš ničesar.« Tam je delala tri leta, v tem času pa je slišala zelo veliko obljub o možnosti, da bi jo zaposlili, toda vse so se izkazale za prazne. Zaposlitev za določen čas je dobila na kmetijskem inštitutu. Ta ji je pomagal pri izdelavi doktorata, vendar se ji je pogodba iztekla, še preden ji ga je uspelo končati.
Že od mladih nog ima številne hobije, povezane predvsem z naravo, zanima pa jo tudi pridelava hrane. Odraščala je na majhni kmetiji, kjer so ekološko kmetovali že od začetka. Še zdaj poskuša pridelati čim več hrane in biti čim bolj samopreskrbna, pri čemer hoče pomagati tudi drugim. Danes dela v podjetju LacMar, kjer se ukvarja s proizvodnjo kobiljega mleka. Pri podjetniški poti jo ovira predvsem birokracija in to, da so razpisi ter različni načini finančne pomoči namenjeni predvsem že uveljavljenim podjetjem. »Glavna ovira je, da mlad podjetnik ne more na enem mestu izvedeti, kakšna so pravila igre. Še huje pa je to, da tudi če mu jih uspe zbrati, se ta zelo hitro spremenijo.«
»Kot prevajalka nisem najbolj zaposljiv kader«
Maruša Andrejašič je dvaintridesetletna univerzitetna diplomirana prevajalka, ki tekoče govori angleško in francosko. Pred štirimi leti se je znašla na trgu dela, a kljub pestremu življenjepisu in številnim izkušnjam vse do danes ni našla redne zaposlitve. Preizkusila se je že kot receptorka v hotelu, garderoberka, hostesa, promotorka, vodja projekta, svetovalka, zavarovalna agentka pa tudi kot inštruktorica in prevajalka. V vseh teh letih se je navdušila tudi nad potovanji ter spoznavanjem drugih kultur in običajev. Z željo po utrditvi znanja francoskega jezika se je leta 2008 odločila za izmenjavo Erasmus; za pol leta je odšla v Francijo. Udeležila se je tudi dveh intenzivnih tečajev angleščine v Veliki Britaniji.
Občasno opravlja priložnostna prevajalska dela prek avtorske pogodbe, toda v Sloveniji, kljub dolgoletnemu iskanju, ni našla zaposlitve, zato je izzive začela iskati v tujini. Kot prevajalka je imela največ priložnosti prav v evropskem parlamentu, kamor se je prijavila za opravljanje pripravništva. Februarja 2014 se je prijavila na razpis Evropske unije za prevajalce – te izvedejo na približno dve leti – čez dobrega pol leta pa odvihrala v Luksemburg. Po opravljenem trimesečnem pripravništvu je v navadi, da prevajalcem ponudijo še dodatne tri mesece usposabljanja, kar je sprejela in ga končala konec marca letos. Za nekaj časa se je vrnila domov, nato pa se junija spet odpravila v Luksemburg, kjer je imela dva pogovora za službo.
Njeno delo je obsegalo prevajanje dokumentov, zapisnikov, povzetkov peticij, vendar ga je bilo vsaj pol manj kot pri profesionalnih prevajalcih. Zanj je prejemala 1200 evrov mesečne štipendije. Če bi svojo kariero hotela nadaljevati v evropskem parlamentu, bi morala opraviti poseben prevajalski izpit, za katerega bi se morala intenzivno učiti vsaj eno leto.
Po vrnitvi v Slovenijo službo išče tu in tudi v tujini. Ker se ne more vsakič, ko ima pogovor, odpeljati v Luksemburg, pričakuje, da bo z morebitnimi delodajalci pogovor opravila kar po telefonu, kar je v tujini povsem običajno. Za prevajalce zaposlitvenih oglasov sploh ni, pravi; večina jih je zaposlenih prek avtorske pogodbe ali pa so samozaposleni, zato iščejo službo tudi v drugih poklicih. Denimo v recepciji, za pomoč strankam, v administraciji. Razlaga, da nekateri njeni sošolci, prevajalci s fakultete, na izplačila za delo čakajo tudi po tri, štiri leta, pa še takrat ne dobijo prav visokih zneskov. Nekateri sošolci se preživljajo celo z delom v strežbi, saj drugih priložnosti ne najdejo.
Pri izbiri poklica je treba biti previden
Za študij ortotike in protetike se je 25-letni Uroš Vesenjak iz Celja odločil, ker rad dela z ljudmi, poleg tega pa si je želel opravljati poklic, ki bi bil bolj tehnične narave. Službo v svoji stroki je po končani diplomi najprej poskušal najti v Sloveniji. »Ker sem vedel, da je možnosti zelo malo, sem iskal priložnosti za samozaposlitev. Z vsako idejo pa je prišel tudi problem, ki je bil povezan z začetnim vložkom.«
Razmišljal je tudi o odhodu v tujino. Pravi, da je delo onkraj slovenskih meja velik korak, za katerega je potrebno zelo veliko poguma. Nazadnje mu je zaposlitev uspelo poiskati v domovini, za določen čas dela na univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu v Ljubljani. »K temu je pripomoglo študentsko delo, prek katerega so me lahko bolje spoznali.« Podobno mnenje ima tudi o prekarnem delu, katerega glavna prednost je po njegovem mnenju ta, da delodajalec lahko spozna delavca in njegove sposobnosti. »Težava pa je, da vse več delodajalcev izkorišča nekatere izmed teh oblik dela.«
Meni, da imamo srečo, saj je izobraževalni sistem pri nas brezplačen, je pa res, da se pojavlja vse več programov in smeri, po katerih bodo študentje postali nezaposljivi. Ne more razumeti tega, da obstajajo izredni študijski programi, za katere študenti celo plačajo po več tisoč evrov, nato pa ne dobijo služb. Dijakom svetuje, da so pri vpisu na fakulteto in izbiri poklica previdni.
V prihodnost zre optimistično, saj ve, da je mladih z dobrimi idejami zelo veliko. »Žal pa je njihova uresničitev vse prej kot lahka. S tem problemom se ne spopadajo samo mladi, ki bi se želeli samozaposliti, temveč tudi velika podjetja, ki se zaradi zahtevnosti birokracije selijo v tujino. Mladim polagam na srce, naj ne obupajo. Vsak začetek je težak.«
