Tiskane izdaje
»Omenjeno nepremičnino smo prodajali tudi v naši agenciji Investmond, vendar za 2,7 milijona evrov nikakor nismo dobili kupca. Tudi če bi, postavimo to možnost, res bilo mogoče na tem mestu zgraditi stavbo v petih nadstropjih s 54 stanovanji, bi bila omenjena cena daleč previsoka. V stanovanjskem bloku bi ekonomska računica morda prenesla postavko, da bi na vsako stanovanje odpadlo največ 50.000 evrov deleža za ceno zemljišča, prej manj kot toliko. A to pomeni v idealnih razmerah od dva do 2,5 milijona evrov za vrednost zemljišča. Ko je podjetnik Dimitrij Vivoda nedaleč stran, ob Prešernovi cesti kupil parcelo in napol zgrajen blok, je za dosti večjo parcelo, parkirišča in 76 napol že zgrajenih stanovanj odštel 3,2 milijona evrov. Toda pri bloku na Prešernovi cesti ni bilo zadržkov o možnosti gradnje, medtem ko je bilo tukaj vnaprej jasno, da velja prepoved parcelacije in gradnje. Zato menim, da je bila dosežena cena za omenjeno nepremičnino (1,9 milijona evrov) zadnja možna in zelo dobra,« je povedal izolski nepremičninar Edmond Petrovič.
Zakaj ocena o špekulativni pogodbi?
Strokovnjak za upravna, gradbena in nepremičninska vprašanja, ki noče biti imenovan, pravi: »Glede na to, kako je bila pogodba sklenjena, je jasno, da gre za špekulativno pogodbo. Nihče ni mogel vedeti, kakšna bo odločitev občine glede možnosti gradnje. Vedelo se je, da občina na tistem mestu nima zazidalnega načrta, da družbeni plan dovoljuje samo enonadstropne gradnje in da bi torej vsak graditelj moral dobiti soglasje občine, ki ni odvisno od vsakokratnega župana, ampak od prostorskega načrta, o katerem odloča občinski svet. Poleg tega se je vedelo, da bi lahko občinski svet sprejel načrt, po katerem bi prepovedal vsako gradnjo. Kako je potem lahko tako sklenjeno predpogodbo, ki ni bila overjena pri notarju, mogoče šteti za osnovo izračuna, po katerem naj bi lastnik nepremičnine dosegel zapisano ceno 3,03 milijona evrov? Kupec ni mogel nikakor verjeti, da bi tam lahko res gradil hotel ali marino. Predpogodba, po kateri sodišče izračuna škodo, je predvidela, da bi kvadratni meter zemljišča stal približno 1150 evrov. Takšne cene niso dosegli v nobenem primeru na Obali, niti ko je šlo za idealne lege v Portorožu, z vsemi potrebnimi dovoljenji,« je dejal naš sogovornik. Dodal je, da je Gurs nepremičnino ocenil na 88.000 evrov in da bi o veljavnosti spornega občinskega odloka moralo odločati upravno ali ustavno sodišče.
Občina Izola pa trdi, da je bila predpogodba kot dokaz v pravdni spis vložena šele 12. junija 2014, čeprav je bila tožba vložena že 20. julija 2011. Zakaj predpogodbe niso priložili že ob vložitvi tožbe, nam odvetniki R Mercurija niso odgovorili. Odvetnica Monika Mavsar, ki zastopa izolsko občino, je povedala, da so sodišču predlagali, naj z izvedenci ugotovi realnost dogovorjene cene med R Mercurijem in Lucidusom, na kateri utemeljuje svojo odločitev o nastali škodi. Prepričana je, da je predpogodba iz domnevnega leta 2007, ki je osnova za ves zaplet, nastala več let po vložitvi tožbe leta 2011, zato je zahtevala, da bi izvedenci grafološke stroke ugotavljali starost podpisov notarsko neoverjene pogodbe. A je sodišče zavrnilo zahteve, ki bi pojasnile resen zaplet.
Breda Pečan ni vabljena na sodišče
Nekdanja izolska županja Breda Pečan je dejala: »Bila sem resno presenečena, da me sodišče ni povabilo na zaslišanje, čeprav sem bila leta 2005 županja. Sestanka s predstavniki R Mercurija nisem imela. Če bi prišli do mene, bi jim takoj povedala, da načrtov ni mogoče izpeljati tako, kot so si zamislili. Sodišču pa bi povedala, da smo v Izoli dosegli najvišjo ceno za kvadratni meter okoli 500 evrov za meter (v primeru Vegradovega nakupa Delamarisovih nepremičnin oziroma Ladjedelnice). R Mercuri ni nikoli zaprosil za gradbeno dovoljenje na upravni enoti v Izoli. Družbeni plan tam ni nikoli predvideval visokih gradenj. Povsem za lase je privlečeno, da je potencialni kupec iz podjetja Lucidus želel tam graditi marino, saj je morje vsaj 300 ali 400 metrov stran in so vmes do morja še drugi lastniki zemljišč, tudi občina. Nemogoče je, da o takšni vsebini odloča sodišče v Mariboru, ki niti približno ne pozna situacije na terenu in ne more upoštevati dejstev,« je dejala nekdanja županja.
R Mercuri ima nepremičnino še zmeraj v posesti. Podjetje bi moralo državi plačati davek na dobiček, ki ga je ustvarilo z razliko med nabavno (241.000 evrov) in prodajno ceno (1,9 milijona evrov) zemljišča. FOTO: Boris Šuligoj
Politične stranke v Izoli zahtevajo izredno sejo sveta
Več izolskih političnih strank od župana terja sklic izredne seje na to temo. Piransko okrajno sodišče je ugodilo zahtevi po odlogu plačila in dalo občini 40 dni časa za poplačilo. Za občino je to pomembno, saj hoče poravnati obveznost predvsem zato, ker ji povzroča vsako leto za več kot 100.000 evrov dodatnih zamudnih obresti. »Najprej moramo predvidoma marca sprejeti proračun, ki bo omogočil prodajo zazidljivih parcel na Šaredu. Z njimi bi poplačali velik del dolga. Proračun bo tudi pokazal, za koliko se lahko občina še zadolži. Sodišču pa smo predlagali, da bi vsaj del dolga poravnali tudi z nepremičninami. Toda to ne pomeni, da se bomo sprijaznili z razsodbo. Dolžni smo bili sprožiti revizijo postopka, saj bi nas v nasprotnem primeru lahko občani vprašali po zdravju. Sprašujem se le, kako bomo izterjali nazaj denar, če bo končna odločitev drugačna od sedanje pravnomočne,« je dejal župan Danilo Markočič.
Odločitev sodišča nikakor ne pomeni, da sedanji lastnik nepremičnine lahko gradi na omenjenem zemljišču. Marca bo občina obravnavala dolgo pričakovani osnutek OPN, ki bo še enkrat določil, kaj je mogoče početi na spornem zemljišču. Večletne priprave OPN predvidevajo na tem prostoru zelene površine. »Nobeno sodišče ne more ukazati lokalni skupnosti, kakšen prostorski načrt naj sprejmejo. O tem odloča občinski svet, in ne župan,« je še povedal Danilo Markočič.
