Tiskane izdaje
Izolski ribiči si že leta prizadevajo za ugodnejše pogoje in pomoč občine. Nekaj te pomoči so dobili, a nikakor ne toliko, kot bi radi. Občina jim je priznala nižje cene privezov, kot znašajo pristojbine za komunalne priveze, toda upoštevajoč razmere pri sosedih, so mnenja, da je tistih 500 do tisoč evrov (kolikor v povprečju stanejo privezi skupaj z DDV) na leto nepotreben strošek.
Večina plača
Sprva se je plačilu privezov uprlo več ribičev, ker pa so iz Komunale Izola zagrozili s tožbami, se je večina vdala in račune poravnala. Tako je Komunala Izola po besedah direktorja Denisa Beleta samo trem poslala opomin pred izvršbo.
»To ni nič posebnega. V Izoli imamo od 20 do 30 poklicnih ribičev, in če moramo trem groziti z izvršbo, je to nekaj povsem običajnega. To, da morajo tudi ribiči plačevati priveze, je stvar politike občine. Glede na to, da se najbolj delavni med njimi vozijo z lepimi avti in imajo draga plovila, si verjetno tudi strošek za letni privez lahko privoščijo. Tudi v ribištvu je podobno kot drugod: enim gre posel bolj od rok kot drugim,« je dejal Denis Bele.
Komunala zbere na leto od vseh ribičev približno 15.000 evrov, je dejal direktor. Občina ima sklad, iz katerega subvencionira ribiško dejavnost pri nakupu ribiške opreme. Letos so za ta namen v občini določili 8000 evrov. Subvencija privezov pa doslej ni bila predvidena, nam je pojasnil Denis Bele. Pogledi na to, ali naj občine pomagajo svojim ribičem tudi pri privezih, so očitno različni, toda večina županov (tudi v sosednjih državah) je očitno razumela, da je ribištvo treba spodbujati na različne načine.
Ne marajo se vezati s krmo
Ribiči v Izoli so nezadovoljni tudi zato, ker jih uprava Komunale Izola sili, da privežejo svoje barke s krmo (v četverovezu), torej pravokotno na pomol, doslej pa so se privezovali bočno (in ne glede na način priveza plačevali enako pristojbino). V Komunali so pojasnili, da je že projekt predvidel pravokotno privezovanje na pomol.
Nekaj časa je bilo prostora dovolj in so dovoljevali tudi drugačno privezovanje, zdaj pa so z ministrstvom za kmetijstvo in okolje dosegli dogovor, da se lahko na pomol (s soglasjem ministrstva) privezujejo tudi tista plovila, ki niso izključno ribiška in so jih nekdanji ribiči kupili s pomočjo istega ribiškega sklada, vendar z namenom preusmerjanja v druge dejavnosti (v turistične, gostinske, ribogojske, školjkarske, ekološke ...).
Po zadnjih dogovorih z ministrstvom smejo lastniki tudi ta plovila privezati ob ribiški pomol, kar je edino logično, saj drugega primernega prostora v Izoli niti nimajo. Bele je zanikal namige ribičev, da jih silijo v racionalnejše privezovanje čolnov zato, ker bi hoteli na ta ribiški pomol privezovati tudi turistične jahte na dnevnem privezu:
»Po pogodbi, ki je omogočila pridobitev evropskih sredstev, lokalna oblast vsaj deset let ne sme spremeniti namena tega pomola. Zato mora za vsak privez plovila, ki ni izključno ribiško, dati soglasje ministrstvo za kmetijstvo.« Ribiči so prepričani, da bi se občina lahko potrudila in kandidirala za dodatno pomoč evropskega ribiškega sklada, s katero bi dodatno namestili plavajoče pomole, kar bi jim omogočilo lažji pretovor s čolnov. Toda Kristina Zelič, svetovalka župana, je zanikala, da bi občina imela kaj takega v načrtu.
Izolski ribiči morajo za privez štirimetrskega čolnička odšteti 213 evrov, za privez 13-metrskega čolna pa 800 evrov (brez DDV). Pristojbine za ribiške priveze so približno tretjino nižje od komunalnih privezov.
