Izpuhteli argumenti

Slovenija je bila v zadnjih mesecih večkrat deležna ne najbolj posrečenih pripomb hrvaškega premiera Iva Sanaderja, češ da se zaradi slabih argumentov boji postopka pred Meddržavnim sodiščem v Haagu (ICJ). Toda slika je po ponedeljku vendarle nekoliko drugačna. Zagreb je namreč v dokumentu, s katerim je hkrati sprejel in zavrnil evropsko posredovanje, predstavil dva »izjemno močna argumenta«, s katerima je upravičil pogoj, da je Ahtisaarijevo posredovanje le vmesna postaja na poti do Haaga. Ta tako imenovana močna argumenta, v resnici pa za spor o meji povsem nepomembna evropska papirja, nista presenečenje, saj so vidni hrvaški politiki v zadnjih letih povsem po svoje in redkokdaj po resnici interpretirali bruseljsko dokumentacijo.

Začelo se je z zapisnikom iz leta 2004 o ekološko-ribolovni coni, v katerem se je Hrvaška zavezala, da za članice Evropske unije ne bo razglasila tega zaščitnega pasu, nato pa je več mesecev manipulirala z njegovo vsebino in pomenom. Tovrstna praksa se zdaj nadaljuje: v sklepu, s katerim je Zagreb včeraj domnevno sprejel pobudo Ollija Rehna, sta se znašla še dva »kronska« dokumenta, ki pa za reševanje mejnega problema nista pomembna, kaj šele zavezujoča, je pa mogoče z njima precej uspešno manipulirati in zavajati. Hrvaška se namreč sklicuje na nekatere sklepe evropskega sveta in tudi na vsebino pogajalskega okvira EU s Hrvaško, v katerih se omenja tudi ICJ.

Toda v resničnem svetu in ne v tistem, ki ga poskuša skonstruirati Hrvaška, je zgodba z dokumentoma že nekoliko smešna. Res se v njiju omenja sodišče, a le kot ena izmed številnih možnosti in priporočil za reševanje sporov, ki jih ponuja ustanovna listina OZN, ne pa kot zavezujoče dejstvo. Zagreb namreč ugotavlja, da bi morala takratna kandidatka za EU Slovenija do leta 2004 mejni spor prenesti pred ICJ, zamolči pa, da je bil do takrat sklenjen sporazum Drnovšek-Račan, ki je povsem zadovoljil pričakovanje Unije od kandidatke Slovenije, ki je vanjo uradno stopila z urejenim mejnim problemom. Še več, Hrvaško so pozneje v poročilu o napredku iz leta 2002 iz Bruslja pozivali, naj ta sporazum tudi ratificira, in to v letu dni, tega pa Zagreb seveda ni storil.

Izzivanje Slovenije, da nima argumentov, hkrati pa predstavljanje svojih, ki jih zlahka potolče pravniški začetnik, je zato neresno, podcenjujoče in žaljivo, če ne za Ljubljano, pa vsaj za Bruselj. Vse to dokazuje, da ima težave z argumentacijo Hrvaška, ki je, če se dobro spomnimo, napovedovala tudi hitri »modri« odgovor na slovensko belo mejno knjigo, pa tega »bestsellerja« še danes ni na knjižnih policah. A vse to navsezadnje niti ni pomembno, saj je ICJ že nekaj časa zgodovina, v katero Ljubljana menda ne bo več privolila. In ker sta za prenos spora pred ICJ potrebna dva, je toliko bolj čudno, da Zagreb vztraja pri stvari, ki je umrla.

Tudi zato, ker je vrata sodišča Zagreb navsezadnje zaprl sam, ko ni hotel prav nič slišati o načelu pravičnosti in ko ni bilo volje, da bi mešani meddržavni komisiji določili vsaj to, o čem naj odloča ICJ. Vse, kar je hrvaški politični vrh dosegel, je to, da je zmagal na domačem dvorišču - javnost je dobila sporočilo, da je na čelu države pogumna, na moč neustrašna in enotna elita, ki bo do zadnjega branila vodo in zemljo. Vse tisto torej, kar je bilo še včeraj sporno, danes pa je nesporno hrvaško.