Tiskane izdaje
Zavzemajo se za sprejem nacionalnega programa za državo, nikakor pa ne nameravajo ustanoviti politične stranke, ne bodo se registrirali kot društvo niti ne bodo imeli transakcijskega računa. Želijo si le, da bi oblast v prihodnosti posvojila kakšno od njihovih idej ter da bi se ta intelektualna skupnost po tradiciji možganskega trusta oziroma think tanka udomačila tudi v Sloveniji.
Poleg tega potrebujemo politični razred, ki bo prepoznal potrebo po novi politični stranki in jo bo pripravljen financirati, je bilo slišati. Večkrat so omenili, da nam vlada levosocialistična koalicija, ki se, podobno kot nekdanje socialistične vlade, norčuje iz vsega zasebnega, od šolstva do zdravstva, posmehuje vojski in Natu, nasprotuje svobodni podjetniški pobudi ter na evropskem parketu nima idej.
Kakšno stranko potrebujemo? Med govorci je prevladovalo stališče, da nam manjka svobodoljubna desnosredinska stranka, ki bo upoštevala nacionalne interese. Stranko, ki se bo zavzemala za osebno in ekonomsko svobodo, spoštovala ustavo in človekove pravice, sprejela strukturne reforme (davčno, delovno, sodno, akademsko-raziskovalno ...), učinkovito upravljala državno premoženje, optimizirala javni sektor, omogočila medijsko avtonomijo in zajezila beg možganov. Kritiko obstoječe strankarske ponudbe so uperili v to, da stranke nimajo programov, zato volivcem niso ničesar dolžne, se izogibajo ideologiji, so identične svojim voditeljem ter nimajo nikakršne notranje demokracije ali pluralizma.
Obregnili so se ob to, da ima leva sredina, v nasprotju z njimi, ki se dobijo v prostem času, za širjenje svojih idej na voljo celotne televizije, mirovne inštitute in fakultete ter da vlado sestavljajo stranke, ki se zavzemajo za osebno svobodo ter nasprotujejo ekonomski.
Medtem ko stari novi predsednik SLS Marjan Podobnik svari pred drobljenjem desnice in druščino Katedrale svobode vabi v SLS, je njegov brat Janez prisluhnil za kaj se ta zavzema. V ozadju še Vasko Simoniti, nekdanji kulturni minister iz vrst SDS. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Na dogodku je veljalo pravilo t. i. Chatham House – dovoljeno je javno spregovoriti o slišanem, ne sme pa se razkriti, kdo je kaj povedal. Med drugim so se ga udeležili nekdanji ustavni sodniki Ernest Petrič, Lovro Šturm in Jan Zobec, pravnik Jernej Letnar Černič, nekdanji politiki iz vrst SDS, denimo nekdanji kulturni minister Vasko Simoniti in nekdanji predsednik državnega zbora France Cukjati, ki sta v stranki še aktivna, bilo pa je tudi nekaj nekdanjih članov in simpatizerjev, poleg Rupla in Turka še Miha Brejc in Romana Jordan. Opaziti je bilo še nekdanjega veleposlanika na Dunaju Aleksandra Geržino.
Pridobljeno na spletni strani Katedrale svobode.
Razlaga imena
Katedrala svobode je drugi od dveh načrtov arhitekta Jožeta Plečnika za slovenski parlament, tudi omenjeno poimenovanje je njegova zamisel. Načrtov zaradi finančne stiske niso nikoli uresničili, upodobitev pa je razumljena kot slovenska akropola in kot simbol slovenske državnosti.
Katedrala svobode je drugi od dveh načrtov arhitekta Jožeta Plečnika za slovenski parlament, tudi omenjeno poimenovanje je njegova zamisel. Načrtov zaradi finančne stiske niso nikoli uresničili, upodobitev pa je razumljena kot slovenska akropola in kot simbol slovenske državnosti.
Katedrala svobode bo delovala kot svobodno združenje, njen šestčlanski odbor bo skrbel za organizacijo podobnih prireditev, kot je bila nocojšnja.
