Tiskane izdaje
V okviru Projekta 99 Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) so jame od januarja do maja pregledovala društva Jamarske zveze Slovenije (JZS) iz Sežane, Divače, Ajdovščine, Hrpelj - Kozine, Temnice in Trsta. Seznam, po katerem je bilo za pregled predvidenih 99 jam, se je skrčil na 93, saj jih pet ni bilo mogoče najti, ena izmed jam pa je uničena. Vsaj tri med 93 jamami so že očiščene.
Za celoten projekt
Posplošitev na celotni Kras da naslednje podatke: v 916 jamah je odvrženih 3500 kubičnih metrov odpadkov in več kot 300 granat in min, v 80 jamah so lahko tudi nevarni odpadki. Slika povprečno onesnažene kraške jame je naslednja: odpadki v jami so stari 35 let, jama leži 66 metrov stran od poti, v njej pa je 17 kubičnih metrov odpadkov, v vsaki je najmanj eno eksplozivno telo.
Mnogi odpadki v kraških jamah niso nedolžni in jih kras s svojo zelo omejeno samočistilno sposobnostjo ne more ustrezno nevtralizirati. Redči jih lahko le voda, izcedne vode pa po podzemnih kanalih lahko dosežejo vir pitne vode. »Nekateri odpadki so z leti res manj nevarni, toda pod vrhnjo plastjo se lahko skrivajo še kakšni bolj nevarni starejši odpadki, ki jih na podlagi popisa lahko pričakujemo, na primer bojni strupi. Če strupene snovi pritečejo na vodni vir, pa je na kraškem zaledju izredno težko določiti, od kod pritekajo,« pojasnjuje Mitja Prelovšek.
»Dosedanji registri onesnaženosti jam na Krasu so bili vsaj enajstkrat podcenjeni,« pojasnjuje Mitja Prelovšek. Po podatkih iz katastra jam, ki ga vodita JZS in Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, naj bi bilo na Krasu onesnaženih le deset jam, jamarjem pa je že bilo že zdaj povsem jasno, da ti podatki niti približno ne odražajo stanja.
Uradni podatki o onesnaženosti jam tudi za druge kraške predele Slovenije so verjetno enako pomanjkljivi. Po raznih evidencah in študijah je v nižinskem svetu onesnaženih domnevno 15 odstotkov jam (to je približno 1000), v 20 odstotkov jamah na notranjskem krasu naj bi bilo več kot tri kubične metre odpadkov, na Dolenjskem naj bi bilo onesnaženih enajst odstotkov jam oziroma vse jame ob vaseh in poteh, za Belo krajino pa velja podatek o onesnaženosti od 15 do 60 odstotkov kraških jam.
Država denarja
Čeprav so jame vrednota državnega pomena, denarja iz državnega proračuna za čiščenje jam že v času ekonomske rasti ni bilo. Lastnik zemljišča, na katerem se nahaja vhod v jamo, nima ne obveznosti ne zakonske odgovornosti. Čiščenje tako ostaja predvsem prostovoljno delo jamarskih društev, ki jih občine (svojčas tudi Helios) občasno podprejo v kolektivnih čistilnih akcijah s plačilom odvoza odpadkov iz jam. Jamarska društva se, kot nam je povedal predsednik JD Sežana Jordan Guštin, kot vsa društva v občini, prijavljajo na razpise za financiranje dejavnosti in za svoj program prejmejo po nekaj sto evrov na leto.
Ministrstvo očistilo en rov
Povzročitelja onesnaženja je težko odkriti, starega nekaj desetletij pa skoraj nemogoče. V breznu Golobina pri Palčju v občini Pivka, ki leži v zaledju vira pitne vode Malni za Postojno in Pivko, so še lani na vrhu ogromnega kupa odpadkov ležali konjski kadavri, po katerih so se pasle miši. Po inšpektorjevi ugotovitvi o resničnosti prijave se je zgodilo samo to, da je občina Pivka fizično preprečila, da bi v jamo odlagali nove odpadke.
Država plača odstranitev nezakonito odloženih odpadkov, če stroškov ni mogoče naprtiti določljivim povzročiteljem onesnaženja. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je letos uspešno izvedlo čiščenje opuščenega rudniškega rova na Rodiku, kjer so odstranili štiri tone nezakonito odloženih kovinskih sodov. Stroški niso presegali 3000 evrov, delo pa je bilo opravljeno v enem dnevu. »Podobne akcije se bodo izvajale tudi v naslednjih letih v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in jamarji, ki so pri tem delu nepogrešljivi,« so še pojasnili z MKO.
