Janez Čebulj: »Ustavno sodišče je v norem položaju.«

Janez Čebulj: Ustavno sodišče je v norem položaju, saj mora ugotavljati neustavne posledice, če določena zakonska ureditev ne bo uveljavljena zaradi neuspeha na referendumu.

Objavljeno
14. februar 2011 20.50
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika
Ljubljana – Državni zbor, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, vlada in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije imajo  še eno priložnost, da na javni obravnavi deveterico ustavnih sodnikov vsakdo izmed njih prepriča v svoj prav oziroma da jim z nizanjem konkretnih podatkov olajša odločitev. Ustavno sodišče je po dveh preliminarnih obravnavah pred glasovanjem o zahtevi državnega zbora (DZ), ki je prepričan, da bodo z odložitvijo oziroma neuveljavitvijo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju nastale protiustavne posledice. Potem ko smo prejšnje dni predstavili nekaj ustavnopravnih in javnofinančnih vidikov, ki so povezani s tokratno pokojninsko reformo in odločitvijo ustavnega sodišča, smo danes nekaj vprašanj zastavili še nekdanjemu ustavnemu sodniku Janezu Čebulju. Ustavnopravni razmisleki so tisti, ki bodo po mnenju mnogih pravnikov bolj ključni pri presoji ustavnih sodnikov od javnofinančnih. Ustavni sodniki morajo odločiti, ali naj dovolijo referendum o pokojninski reformi, za katerega se zavzemajo sindikati, ali naj ga ne dovolijo, za kar si prizadevata vlada in državni zbor.

Ali sklic javne obravnave pomeni določeno stisko ustavnih sodnikov, kako odločiti o zahtevi državnega zbora?

Ker so za odločitev v konkretnem primeru potrebni tudi dejanski podatki in izračuni ter njihova predstavitev in ker se da na javni obravnavi različna stališča in izračune obeh strani tudi soočiti, se mi s tega vidika zdi javna obravnava smiselna. Smiselna je ravno v primerih, ko odločitev ni odvisna samo od ustavnopravnih vprašanj.

Sem pa prepričan, da so ustavne sodnice in sodniki v stiski. V njo jih je spravila nora (po mojem mnenju z vidika ustavno opredeljenega položaja ustavnega sodišča tudi neustavna) rešitev, ki je vsebovana v zakonu o referendumu in ljudski iniciativi in ki ustavnemu sodišču daje pristojnost ugotavljanja neustavnih posledic, če določena zakonska ureditev ne bo uveljavljena zaradi nepotrditve na referendumu. Nekatera področja so za takšno ugotavljanje popolnoma neprimerna. In prav področje pokojninskega zavarovanja je takšno.

Celo pri naknadni presoji, torej presoji pokojninske zakonodaje, ki že velja, je ustavno sodišče (vsaj v dosedanji praksi je bilo) zelo zadržano in tovrstno zakonodajo presoja z zelo blagimi testi ustavnosodne presoje, zakonodajalcu pa pušča široko polje lastne presoje. V primeru ugotavljanja morebitnega (ali bi lahko nastale!?) nastanka neustavnih posledic ima po eni strani še bolj zvezane roke, ker se ne more ukvarjati na primer z vprašanjem, ali bi se dalo reformo uzakoniti blažje, po drugi strani pa se je, če nekoliko karikiram, znašlo v vlogi vedeževalca. Ekonomski strokovnjaki si niso edini o finančnih posledicah (ki lahko prerastejo v neustavne), pa naj bi o tem odločali ustavni sodniki, ki so pravni strokovnjaki! Če bi bil še ustavni sodnik, bi zato razmišljal celo o zavrženju zahteve.

Katere so ključne okoliščine – ustavnopravne, javnofinančne –, ki bodo vplivale na odločitev ustavnega sodišča?

Katere bodo tiste ključne okoliščine, ki bodo pretehtale na eno ali na drugo stran, je težko reči. Podrobno ne poznam niti zahteve niti odgovora nanjo. Prepričan sem, da bosta obe strani na javni obravnavi predstavili še dodatna, nova dejstva in z njimi utrjevali svoja stališča o možnosti nastanka neustavnih posledic oziroma stališča o tem, da te ne morejo nastati. Z ustavnopravnega vidika bodo na odločitev nekako vplivala dosedanja stališča ustavnega sodišča, vsebovana v odločbah, v katerih se je že ukvarjalo s presojo pokojninskih reform. Res je, da po tem, ko je bila zakonodaja že uveljavljena, vendar menim, da je na ta stališča ustavno sodišče precej vezano tudi v konkretnem primeru, ko bo določilo ustavnopravne kriterije in metode presoje oziroma ugotavljanja možnih neustavnih posledic. Pri javnofinančnih pa, kot rečeno, ustavne sodnice in sodniki niso finančni, temveč pravni strokovnjaki. In pri teh je ne glede na vse treba izhajati iz nekega razumnega zaupanja vladi in državnemu zboru.

Ustavno sodišče se je do zdaj že izrekalo o pokojninski zakonodaji. Kakšna so bila njegova stališča in ali lahko na tej podlagi sklepamo, kako bo tokrat odločilo?

Težko je sklepati, kako bodo dosedanja stališča vplivala na tokratno odločitev, ki se tudi po načinu in metodah presoje razlikuje od dosedanjih primerov presoje pokojninske zakonodaje. Menim pa, kot sem že omenil, da je na ta stališča ustavno sodišče precej vezano tudi v konkretnem primeru, ko bo določevalo ustavnopravne kriterije in metode presoje oziroma ugotavljanje možnih neustavnih posledic.

Med dosedanjimi stališči ustavnega sodišča, ko je presojalo že veljavno pokojninsko zakonodajo, pa se mi zdijo pomembna zlasti tri stališča: 1. zakonodajalec ima pri urejanju pokojninskega sistema relativno široko polje lastne presoje; 2. pri pokojninski reformi je treba upoštevati načelo varstva zaupanja v pravo, ker gre za poseg v pričakovane pravice; 3. pri vsakih spremembah pokojninskega sistema je treba zagotoviti ustrezno dolgo prehodno obdobje, ker ta sistem ne prenese hitrih sprememb.