Janša kot premier na Kitajsko, 
kot opozicija na Tajvan

Peking – Tajvanski predsednik in tamkajšnji mediji so Janšo predstavili predvsem kot »nekdanjega premiera«, Slovenijo pa vztrajno uvrščali v nekdanji geopolitični prostor in poudarjali, da so na ljubljanski univerzi ustanovili Tajvanski raziskovalni center, ki je »prvi tovrstni center na Balkanu«.

Janez Janša bo na obisku na Tajvanu ves delovni teden, med katerim se bo sestal tudi z zunanjim ministrom Timothyjem Yangom ter obiskal svet za gospodarsko načrtovanje in razvoj, svet za vprašanja, povezana z matično državo, obrambno ministrstvo, tajvansko demokratsko fundacijo, svet za razvoj zunanje trgovine, inštitut za znanost in tehnologijo Chung-shan ter univerzitetno bolnišnico v Taipeiju. Seveda bo vodja stranke SDS med tako bogatim programom »podrobno spoznal razvoj tajvanske demokracije, gospodarstva in odnosov s Kitajsko«, je na svojem spletnem mestu zapisalo zunanje ministrstvo »Republike Kitajske«, kakor se otok uradno imenuje še od časov Čankajška.

Janša je bil Tajvanu naklonjen že v devetdesetih letih, ko je kot poslanec v parlamentu pomagal ustanoviti slovensko-tajvansko društvo prijateljstva. Vendar je kot nekdanji premier novembra 2007 obiskal prav Peking, kjer je tako kakor vsi drugi tuji državniki, ki obiščejo Veliko palačo ljudstva na robu Trga nebeškega miru, izjavil, da njegova vlada spoštuje »načelo ene Kitajske« (to posredno pomeni, da je Tajvan le ena od kitajskih pokrajin). Tu je tudi poudaril, da ga azijska sila že dolgo časa osebno zanima, ker so za Slovenijo in za vso Evropsko unijo dobri odnosi s Pekingom med najpomembnejšimi prednostnimi nalogami.

Seveda ni nikakršnih razlogov za to, da bi zaradi boljšega sodelovanja z Ljudsko republiko Kitajsko nehali krepiti tesne odnose z »Republiko Kitajsko«. Čeprav je Vatikan edina država na evropski celini, ki ima z njo še vedno vzpostavljene diplomatske odnose, je ta država kljub temu vsestranska resna partnerica in Slovenija ji to tudi priznava. Vendar tega ne počne v balkanskem kontekstu, temveč kot članica Evropske unije, ki je kot celota končno ugotovila, kako se je mogoče hkrati približevati tako Pekingu kot Taipeiju.

Vedeti moramo, da je Tajvan z le triindvajsetimi milijoni prebivalcev triindvajseto gospodarstvo na svetu, BDP na prebivalca po kupni moči pa presega 30.000 ameriških dolarjev. Za evropske proizvajalce bi moralo biti še pomembneje, da je to petnajsti uvoznik na svetovni lestvici in je s skoraj 200 milijardami dolarjev letnega uvoza pred, denimo, Indijo in nekaterimi drugimi državami s precej več prebivalci. Konec koncev je Tajvan (pravzaprav bi to morali omeniti na začetku) pravna država, prek katere številni evropski vlagatelji in poslovneži laže vzpostavljajo poslovne stike s Kitajsko, zlasti odkar je predsednik Ma Ying-jeou omogočil vsestransko gospodarsko zbliževanje obeh strani Tajvanske ožine.

Slovenija je ne glede na to, kdo je vodil vlado, na gospodarskem področju vedno dajala prednost Kitajski pred Tajvanom. Čeprav čedalje pogosteje trguje z otokom – trgovinska menjava z otokom je lani v prvih desetih mesecih znašala približno 41 milijonov evrov –, je bila trgovinska menjava z »matično državo« (tako imenujejo Kitajsko v političnem jeziku, ko jo omenjajo skupaj s Tajvanom) več kot desetkrat večja. Slovenski primanjkljaj je v obeh primerih velikanski: na kitajski trg so po podatkih slovenskega statističnega urada izvozili za več kot 68 milijonov evrov blaga in z njega uvozili za 369 milijonov evrov; na tajvanski trg so prodali za 9,5 milijona evrov izdelkov, z njega pa uvozili za več kot 31 milijonov evrov blaga.

Po Majevi zaslugi 
tesnejše sodelovanje z EU

Janša se lahko kot vodja opozicijske stranke in nekdanji premier bolj odkrito pogovarja s tajvanskimi političnimi voditelji o podobnih demokratičnih pogledih ali o vprašanjih, povezanih s človekovimi pravicami. Ma Ying-jeou mu je tako kakor vsej Evropski uniji zelo olajšal delo že zato, ker ne zahteva več diplomatskega priznanja »Republike Kitajske« od držav, za katere ve, da od njih tega ni mogoče pričakovati zaradi strateškega vpliva Pekinga. Šele potem ko sta Ma in njegova stranka Kuomintang nehala zahtevati formalno odcepitev otoka od Kitajske in precej izboljšala odnose z nekdanjim sovražnikom, ki je leta 1949 porazil in pregnal Kuomintang v Taipei, je EU okrepila sodelovanje s Tajvanom. Leta 2008 je EU ne le podprla tajvanski status opazovalca v Svetovni zdravstveni organizaciji, temveč je takrat v Taipeiju odprla tudi prvo uradno središče EU, ki pomembno krepi obojestranske odnose in vzajemno poznavanje.

Ko so lani odpravili vizume za imetnike tajvanskih potnih listov tako za potovanja v LR Kitajsko kakor za obisk v EU, je otok naenkrat postal še privlačnejši partner za številne evropske države, ki se zaradi prostega gibanja Tajvancev zavedajo, da lahko izkoristijo nove možnosti in se začnejo še tesneje turistično in poslovno povezovati.

Obisk Janeza Janše na Tajvanu bi zato lahko imeli za enega izmed tistih evropskih obiskov, ki temeljijo na vseh politično-gospodarskih kompromisih, ki jih je Ma Ying-jeou sklenil s Pekingom. Kitajska seveda tudi tokrat opazuje vse podrobnosti in posluša vsako izgovorjeno besedo. In tega se ne bi smeli bati. Vendar se lahko odnosi med Evropo in Tajvanom še izboljšajo in premišljeno dozorijo, presežejo lahko naklonjenost in postanejo daljnosežnejši od Majevega predsedniškega mandata. Vse dokler bodo premieri potovali v Peking, vodje opozicij pa v Taipei, takšnih ciljev ne bo mogoče dokončno uresničiti