Cenimo, da ste pripravljeni doseči dogovor glede zadeve, je zapisala predsednica komisije von der Leynova, v zvezi s katero smo bili komisija in Evropska centralna banka na enem, Slovenija pa na drugem bregu.
Von del Leynova v odgovoru poudarja, da so pristojne službe komisije pripravljene sodelovati s slovenskimi oblastmi glede zapleta ter pri iskanju »boljšega vpogleda v možnosti rešitve problema, kot jih vidi Slovenija«, zato poziva k neposredni komunikaciji obeh strani. S strani evropske komisije bi to bil generalni direktorat za ekonomske in finančne zadeve, skupaj s pravno službo.
Predsednica evropske komisije v odgovoru ni pozabila opomniti, da komisija pričakuje popolno spoštovanje neodvisnosti Banke Slovenije in njenega guvernerja, kar sicer za našo stran nikoli ni bilo težava. Slovenija namreč spoštuje neodvisnost centralne banke, kar pa ne pomeni, da je ta tudi nedotakljiva.
Po obravnavi nam kaže dobro
Komisija je torej po obravnavi primera na Sodišču EU, ki je bila 22. junija, pripravljena na nekakšno poravnavo z našo državo. To morda niti ni presenečenje, saj je slovenska zastopnica Katja Rejec Longar obravnavo takrat ocenila kot zelo pozitivno, češ da so bila vprašanja sodišča izjemno naklonjena slovenskim argumentom.
Naša stran vseskozi izpostavlja, da je treba arhiv opredeljevati ozko in funkcionalno, da torej Evropska centralna banka (ECB) ne more na abstraktni ravni zatrjevati, da je bilo s kriminalistično preiskavo v Banki Slovenije poseženo v njen arhiv, če ne izkaže konkretnih okoliščin. Po oceni Slovenije je široka razlaga privilegijev in imunitet v nasprotju s temeljnimi vrednotami EU, med katerimi je tudi spoštovanje pravne države.
Evropska komisija, kot je znano, v tožbi Sloveniji očita poleg kršenja nedotakljivosti arhivov ECB tudi kršenje dolžnosti lojalnega sodelovanja v povezavi z zasegom dokumentov ECB v okviru kriminalistične preiskave, kar Slovenija prav tako zavrača.
Kaj je težava pri Janševi ponudbi
Kako naj bi dosegli nekakšno poravnavo z evropsko komisijo, sicer ni jasno, saj Slovenija ne more kar naenkrat ugotoviti, da smo ravnali napačno, zlasti zato ne, ker je okrožno sodišče v Ljubljani, zadeva pa je pri nas šla vse do ustavnega sodišča, odločilo, da gradivo, zaseženo med kriminalistično preiskavo v Banki Slovenije, ni arhiv ECB. Tudi slovenski tožilec, ki vodi primer, je zavezan k spoštovanju sodnih odločb kot temeljnega elementa vladavine prava. Primer sicer zaradi tožbe pri nas stoji.
Evropska komisija je na obravnavi junija v Luksemburgu tudi jasno povedala, da tisto, kar so naši preiskovalni organi iskali, ni arhiv unije. Težava pa je, da so v dokumentih, ki so jih zasegli s tem, ko so zasegli računalnike vodstva Banke Slovenije, morebiti tudi dokumenti ECB. Sama pavšalna trditev, da so, ker so kriminalisti zasegli računalnik tedanjega guvernerja, avtomatično zasegli tudi gradivo ECB, po mnenju naše strani ne more zdržati.
Solo akcija predsednika vlade
Pismo Janeza Janše predsednici evropske komisije je bilo – podobno kot se je zgodilo z depešo o medijih in pismom o slovenskem pravosodju – nova solo akcija SDS, le da je tokrat pisal predsednik vlade, čeprav vlada o »ponujeni roki sprave« Bruslju ni govorila oziroma ni odločala. Vlada je namreč 20. junija 2019 sprejela opredelitev do očitkov, ki izhajajo iz tožbe evropske komisije, in ta opredelitev uradno ni bila spremenjena.
Spor glede arhivov je pomemben, saj bi bila odločitev sodišča precedenčna in pomembna tudi za druge države članice.