Tiskane izdaje
Po dobrih dveh mesecih, odkar je sredi februarja premier prvič predstavil svojo pobudo, je partnerstvo za razvoj torej vzpostavljeno. Protokol v Kristalni dvorani vladne palače je bil dogodku primerno sklenjen s kozarcem penine. Janezu Janši pa se je ob tej priložnosti veliko pogosteje, kot smo vajeni, zarisal na obraz širok nasmeh. Kako tudi ne – v zgodbi o spletanju partnerstva je edini zmagovalec.
Vendar najbrž premier še sam ne verjame, da je zgolj s slovesnim podpisom listine, ki naj bi bila nekakšna botra slovenskemu razvojnemu preboju, že tlakovana pot reformam – zlasti ne, če naj bi do njih res prišli s širokim političnim soglasjem. Prav za to gre! V torek namreč ni bilo vzpostavljeno partnerstvo za razvoj, ki bi vodilo v široko dogovorne socialne in gospodarske reforme, pač pa je bilo vzpostavljeno le politično partnerstvo, okrog katerega se kadi toliko megle, da je do zdaj še ni uspelo razpihati nobenemu še tako močnemu vetru, ki so ga vpleteni poskušali večinoma čisto namerno povzročati.
A da bi nam kdo ne očital črnogledosti, dopuščamo možnost, da nas ti partnerji v megli nekega dne vendarle presenetijo. Pri tem bo še prav posebej zanimivo videti vpliv socialnih demokratov, ki so s svojo udeležbo največ prispevali k navidezno posebnemu statusu partnerstva, kar je bila pogumna, hkrati pa sila tvegana odločitev Boruta Pahorja. Koalicijske stranke med seboj partnerstva ne potrebujejo. V partnerstvu so že skoraj leto in pol. V njem imajo koalicijsko pogodbo, ki se je na lastno željo močno oklepajo (pustimo ob strani dejstvo, da zaradi tega pogosto delujejo kot talke lastnega sistema). Na podlagi pogodbe je koalicijsko partnerstvo že pred meseci sprejelo tudi svojo vizijo razvoja. In kaj posebnega je v tej zgodbi SNS? Nič. Svojo politiko že dolgo po potrebi in povsem na očeh javnosti prilagaja dnevnim potrebam lastnih ciljev. Seveda imajo tudi socialni demokrati svoj račun. Je pa dejstvo, da jih do zdaj pri temah, ki so za stranko ključne, koalicija v parlamentu ni upoštevala ...
Premierovo dobro počutje bi bilo bržkone še bolj očitno, če bi se politični karavani pridružila tudi LDS. A bolj kot en izgubljen vagon je na mestu skrb, ki izhaja iz ugotovitve, da ne vsebina, ne izvedba, ne učinki reform zaradi nekega formalnega podpisa še niso nič bliže državljanom.
