Tiskane izdaje
Slovensko-hrvaški spor je postal last medijev. Najprej je politika napovedala čas tihe diplomacije, tik za tem je občutljivo meddržavno vprašanje vrgla v javno obravnavo. O tem, kako deblokirati pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo in kako reševati mejno vprašanje s pomočjo mednarodnih posrednikov oziroma razsodnikov, se uradna Ljubljana in Zagreb pogovarjata po javnih občilih.
Medtem ko so politični in diplomatski kanali med državama še vedno zamašeni, nas predsednik vlade Borut Pahor na tiskovni konferenci obvešča o podrobnostih motenj na zvezah: hrvaški premier ne odgovarja na njegove telefonske klice. Vodja diplomacije s pomočjo medijev pojasnjuje pogoje, pod katerimi bi bila Slovenija pripravljena na popuščanje. Predsednik Stjepan Mesić v intervjujih razlaga, kako nesmiselno je, da bi spore reševali ad hoc; od mediacije skupine Marttija Ahtisaarija ne pričakuje, da bi arbitrirala, raje naj pove, katera mednarodna sodna instanca bi najbolje rešila mejno vprašanje.
Premier Ivo Sanader uporablja srečanje s predsednikom evropskega parlamenta Hans-Gertom Pötteringom v Strasbourgu za to, da Sloveniji sporoča vztrajanje Zagreba, da bi bila najboljša rešitev pravna rešitev. V dneh, ko predsednik vlade Pahor odhaja na delovna obiska v Pariz in London, kjer bo francoskemu predsedniku in britanskemu premieru še enkrat predstavil slovenska stališča v sporu s Hrvaško, eden od hrvaških dnevnikov že napoveduje posredovanje Nicolasa Sarkozyja; tudi Sanader bo še februarja na obisku v Elizeju, navaja časopisni vir.
Problem javne diplomacije je, da vedno zamejuje prostor za rešitev. Ko sta se pred leti pogajala pokojna premiera Janez Drnovšek in Ivica Račan – in, spomnimo se, to je bilo največ, kar sta sosednji državi dosegli v sedemnajstih letih dvostranskih pogajanj – javnost o njuni tajni diplomaciji ni vedela nič.
