Javnemu mnenju navkljub

Odločitev o napotitvi štirih (4) pripadnikov oziroma pripadnic Slovenske vojske v Irak je po pričakovanju zbudila val ogorčenja. Čeprav gre za simbolični prispevek slovenske države, je s to potezo vojna v Iraku postala tudi naša vojna. Prav to pa je jedro spora: Ali hočemo biti del te vojne?

Za zdaj je videti, da ima to voljo le vladna koalicija. Predvsem se je izpostavila vodilna stranka SDS, ki je odločno podprla vladno potezo, medtem ko so preostale vladne stranke v tej zadevi bolj mlačne. Pač pa je z ostrim ugovorom nastopila opozicija. Vladno odločitev ocenjujejo kot škodljivo in tvegano, premiera obtožujejo, da je pokleknil pod pritiski iz tujine. Zunajparlamentarna Aktivna Slovenija govori o smrti moralnega in etičnega čuta slovenske vlade, stranka mladih pa je zunanjemu ministru prinesla enosmerno vozovnico do Bagdada.

Kdor je zadnjih nekaj let spremljal javno dogajanje v Sloveniji, bi moral predvideti, kakšen učinek bo imela taka odločitev. Spomnimo se še, kakšen vihar je pred časom povzročila pridružitev koaliciji voljnih v Vilniusu. Pa v resnici ni šlo za nič drugega kot za podpis neke napol formalne listine. Slovenska javnost nikoli ni bila posebej naklonjena vojni v Iraku. Zlasti pa ne ideji o angažiranju slovenskih mož in žena v tej vojni.

Vlada je torej vedela, v kaj se spušča, in je lahko pričakovala, kakšni bodo odzivi. Ker je vseeno sprejela odločitev o sodelovanju v Iraku, lahko sklepamo, da je bil ameriški pritisk res velik in da je zaspani ponovoletni čas ocenila kot najboljšega za razglasitev svoje odločitve. V vsakem primeru bi ta povzročila buren odziv, torej je bolje, da se to zgodi zdaj, ko je do volitev ravno prav daleč, da se bo počasi vse skupaj pozabilo.

Videli bomo, koliko so ji opozicijske in zunajparlamentarne stranke ter civilnodružbene organizacije sposobne to namero preprečiti in ohraniti problematičnost slovenskega sodelovanja v iraški vojni v zavesti javnosti. Čeprav se zdi, da je vladi tudi za javno mnenje čedalje manj mar.