Tiskane izdaje
»Prepričan sem, da povečanje za en evro ne bi ogrozilo prav nobenega gospodinjstva v Sloveniji, nepovečanje pa bo spravilo naš javni zavod na kant. Ostali smo brez obljubljenih milijonov in brez povečanega RTV-prispevka. Če kdo misli, da se to ne bo poznalo, se moti!« Tako je (verjetno na presenečenje marsikoga) na zadnjem programskem svetu po mizi udaril odgovorni urednik televizijskih informativnih programov. Koliko milijonov je pravzaprav obljubila država, niti ni tako pomembno. Dejstvo pa je, da bi morali biti nakazani. Že lani. Vendar jih ni bilo. Letos naj bi dobili dobre tri. Zdaj bodo morali za izplačilo plač najeti posojilo. Sprenevedanja države? Politično taktiziranje vodstva RTV?
Ob takšni stiski se zato kot klic žejnega v puščavi zdi pobuda za javno RTV brez oglasov oziroma pobuda, da bi »RTV Slovenija popolnoma razbremenili nekulturne komercializacije, v kateri so reklame samo vrh ledene gore – in sicer tako, da preide njeno financiranje na skrb državnega proračuna neodvisno od te ali one vladajoče politične garniture«.
Vsi se bomo verjetno strinjali, da smo za javno RTV brez oglasov in brez, pa pustimo okusu prosto pot, pregrešno dragih nanizank v slogu Strasti ali Bratu brat. In navsezadnje tudi nove sprejemne avle. V trenutku, ko še denarja za plače ni, ko se v duhu krize špekulira o posledicah izpada oglaševalskih prihodkov. Je zdaj res pravi čas za to razpravo? Da o drugi plati zgodbe, tveganju politizacije, ki jo odvisnost od državnega proračuna prinaša, ne govorimo.
V živo meso zažirajoča je zato izjava predsedujočega, da so seje programskega sveta tega javnega zavoda tako redke, zato ker so pač predrage. To niti slaba šala ni. V času, ko se vsi mediji odrekajo honorarnim sodelavcem, ko se načrtuje varčevanje na vseh ravneh, ko je pritisk k čedalje večji storilnosti delovne sile, ko se bodo morebiti začele rezati celo oddaje informativnega programa? Bodo potem, kot je bilo slišati za tem omizjem, redno zaposleni hodili le še po plače?
Televizijski informativni program, paradni konj, bo tako letos stal le dobre tri milijone evrov. »Kje bomo pa mi postavili svoj Studio prihodnosti?« ni ironično vprašanje. Kot tudi ne, da ne more in ne sme biti škoda časa za razpravo o tem. Pa četudi so seje malce drage. Pomenljiv je odgovor predsedujočega, da so o tem pač govorile posamične komisije, a da je osrednji problem slaba zastopanost regionalne problematike, recimo, ob vsem spoštovanju, stoletnice pevskega zbora, in kulture nasploh v osrednjem TV-dnevniku.
Sicer pa – kaj pravzaprav določa kakovost programa? Prisotnost oglasov? Komercialnih vsebin, le zato, ker so komercialne? Ali se za definicijo javnega skriva bolj kot ne univerzalna dostopnost, zastopanost vseh glasov v družbi, manjšin, pluralnost stališč? Ali ne bi bilo prej kot na oglase treba dati na tehtnico (ne)profesionalnost, vprašanja verodostojnosti, pritiskov …? Prišlo je tako daleč, da je bila glede tega nedavna akcija Daj risanko nazaj tako rekoč najbolj RTV-tvorno dejanje civilne družbe v zadnjem času.
Javni medij pomeni tudi to, da ga financira javnost – zato da deluje v interesu javnosti, je v njeni službi ter ji je odgovoren. A to definicijo je zagotovo težko razumeti v kalupu tržnih in zdaj še negotovih gospodarskih razmer. Zato naj svoje delo opravita oba – država in javnost. Mi pa upamo, da bomo ob napovedanih spremembah medijske zakonodaje tokrat vendarle res lahko povedali svoje mnenje, ki bo tudi upoštevano.
