Tiskane izdaje
Doslej je bilo tako rekoč pravilo, da večje nezadovoljstvo javnosti z vlado pomeni več glasov za opozicijske stranke. Ali pa vsaj več neopredeljenih, torej takšnih, ki odrečejo glas koalicijski stranki, opozicijski pa ga tudi nočejo dati. To, da se v tokratni anketi to ni zgodilo, gre najbrž razumeti dobesedno: ljudje so nezadovoljni z vlado, ne s strankami.
Nezadovoljni so s konkretnimi vladnimi potezami, z načinom, kako se vlada odziva na finančno in gospodarsko krizo, ne pa s tem, kar stranke predstavljajo in za čemer stojijo. Poleg tega se zdi, da javno mnenje v opoziciji ne vidi prave alternative sedanji vladi. »Vsi so enaki,« kot se temu rado reče, ali pa: »Pod onimi bi bilo še slabše.«
Ne gre torej za nezadovoljstvo z usmeritvami in načeli, ki jih zagovarja vlada; za te je javnosti, kot kaže, kaj malo mar. Gre za odrekanje sposobnosti konkretnim ljudem, ki oblikujejo vladne odločitve. Najprej seveda predsedniku vlade Borutu Pahorju. To lepo kaže tokratni Barometer priljubljenosti, na katerem je Pahor, ki se je dolgo časa redno uvrščal na drugo mesto, tokrat pristal na petem mestu. Na splošno je tokratni Barometer prinesel veliko preskokov navzgor in navzdol, kar kaže, da se je v zadnjem mesecu v odnosu javnosti do politike nekaj temeljito spremenilo. Spremenil se je odnos do politikov kot posameznikov.
Ljudje si želijo boljše vlade. Ne vlade, ki bi predstavljala politično alternativo, temveč takšne, ki bi jo sestavljali sposobnejši ljudje. Ni problem, da je vodilna vladna stranka SD, problem je, da je predsednik vlade Borut Pahor.
Matej Lahovnik, ki je na drugem mestu Barometra zamenjal Pahorja, je za javnost v marsičem prispodoba tega, kar Pahor ni: odločen, hiter v presoji, raje kdaj krivičen do koga, kot pa da se ne bi zoperstavil nepravilnostim. Lahovnikova uvrstitev lahko pojasni, kaj javnost pri Pahorju tako moti in zakaj podpora vladi upada.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
