Tiskane izdaje
Ljubljana - Situaciji, ki jo je na onkološkem inštitutu (OI) v Ljubljani v tem tednu narekovalo izginotje ali uničenje raziskovalnega arhiva upokojene kirurginje in raziskovalke prof. dr. Marije Auersperg, je v tem trenutku še težko nadeti pravi pridevnik. Vodstvo inštituta (pisno) zanika navedbe Marije Auersperg, ki je sicer še vedno aktivna v domači in mednarodni raziskovalni ter medicinski areni, in trdi, da so vse pomembne dokumente, ki so jih odnesli iz njene sobe (zaradi zahtevane izpraznitve stavbe A), varno shranili. Ker ji vodstvo ni dokazalo resničnosti svojih trditev, je včeraj medijem podrobneje spregovorila o nastalem zapletu. Trdno je prepričana, da so vse podrobnosti o poteku dolgoletnih kliničnih in bazičnih raziskav, ki jih je hranila v svojih prostorih, šle - v razrez.
Pojasnilo vodstva, da so pomembno dokumentacijo v celoti shranili v raziskovalnem tajništvu, Marija Auersperg razume kot slab izgovor, kajti v tajništvu hranijo arhive zaključenih raziskav, torej le »poročila o raziskavah, ki vsebujejo zgolj povzetke, ne pa tudi pomembnih podrobnosti, ki so bile shranjene v našem izginulem gradivu«. Včeraj je pokazala enega od primerkov nekaj sto izginulih osebnih dosjejev, v katerih je do zadnje podrobnosti razčlenjen potek bolezni pri določenem bolniku.
V raziskovalnem arhivu so, kot pravi, od leta 1973 shranjevali dokumente o raziskavah in bolnikih, ki so v njih sodelovali, najpomembnejši pa so bili podatki študij, ki so jih izvajali od leta 1988. Raziskovalni arhiv je vseboval pomembne podatke o različnih vrstah zdravljenja tumorjev, inovacijah na področju kemoterapije, bil pa je tudi izkustvena in znanstvena osnova pri načrtovanju najbolj ustreznega zdravljenja tistih bolnikov, pri katerih običajne metode pri iskanju čim lažje poti do zdravja niso prišle v poštev.
Vodstvo onkološkega inštituta še vedno trdi, da medicinska dokumentacija med praznjenjem zdravniške sobe Marije Auersperg ni bila okrnjena, ampak so jo ločili od ostalega papirja (ta je šel v razrez) in odpeljali v arhiv v stavbi B. Matija Auersperg pravi, da bi tem trditvam verjela, če bi si lahko ogledala škatle z dragocenim gradivom, pa ji niso dali priložnosti za to. Ob tem je tudi zanimivo, da v javnih odzivih trojica iz vodstva - generalni direktor Aljoša Rojec, strokovni direktor doc. dr. Janez Žgajnar ter njegov pomočnik za raziskovanje in izobraževanje dr. Srdjan Novaković - pravi, da je vsak raziskovalec, ki ima svojo dokumentacijo o izvedbi študije, dolžan z njo ravnati odgovorno in po predpisih. Ker »hranjenje vsega osebnega materiala za vse raziskovalne študije ne bi bilo niti smiselno niti prostorsko izvedljivo«, pa obenem postavljajo retorično vprašanje o tem, »ali je prof. Auersperg ravnala prav, da niti enajst let po upokojitvi teh izsledkov ni obdelala in objavila ali jih predala v obdelavo kolegom, ki nadaljujejo njeno delo«.
Med vodstvom inštituta in kirurginjo, ki je na OI delala več kot štiri desetletja, se je razvil duel, v katerem se odraža pomanjkanje komunikacije, ki je opazno ves čas po prihodu Aljoše Rojca na mesto generalnega direktorja. Omenjanje »popolne prekinitve medgeneracijskega dialoga« je postalo del vsakodnevnega besednjaka, pa tudi osebnih izkušenj zaposlenih.
Iz tiskane izdaje Dela
