Je bilo tako težko?

Izdajanje odločb izbrisanim ne pomeni podeljevanja državljanstva niti dodelitve odškodnin. Pomeni samo vrnitev neupravičeno odvzetega statusa. Priznanje napake torej.

Objavljeno
27. januar 2009 22.07
Marko Pečauer
Marko Pečauer
Izbrisanih je še več, kot se je domnevalo doslej. Po zadnjih podatkih, za katere na ministrstvu za notranje zadeve zatrjujejo, da se ne bodo več spreminjali, je bila februarja 1992 pravica do stalnega prebivališča odpravljena 25.671 ljudem. Natanko sedemnajst let pozneje jim bodo izdali odločbe, s katerimi jim bodo za nazaj priznali stalno bivališče. A ne vsem; le tistim, ki že imajo stalno ali začasno prebivališče. Za preostale bo potreben poseben zakon. A tudi ta ne bo »dosegel« vseh, ki so jih pred 17 leti izbrisali s seznama stalnih prebivalcev Slovenije. Nekateri so že umrli, veliko se jih je razselilo v tujino, po vsem svetu, za večino teh se ne ve niti tega, kje so zdaj.

Izdajanje odločb izbrisanim, ki ga je v nastopu v državnem zboru potrdila tudi notranja ministrica Katarina Kresal, ne pomeni podeljevanja državljanstva niti dodelitve odškodnin. Pomeni samo vrnitev neupravičeno odvzetega statusa. Priznanje napake torej.

Glede na to, kako ostre odzive je imela odločitev o izdaji odločb izbrisanim, je očitno za mnoge sporno prav to: priznanje napake. Kljub pričevanjem o neverjetnih in nesmiselnih težavah, ki jih je navidez nedolžen birokratski ukrep povzročil izbrisanim, in celo kljub odločbi ustavnega sodišča, ki je izbris prepoznalo kot nedvomno napako, ki jo je treba čim prej popraviti, nekateri še vedno vztrajajo, da te napake ne bi smeli odpraviti. Vsaj ne v celoti, marveč »od primera do primera«.

S tem kažejo, da že od vsega začetka izbrisa stalnega prebivališča niso razumeli kot upravni ukrep urejanja formalnega statusa prebivalstva, ampak so ga razumeli kot kazen; ta kazen je morda zadela tudi kakšnega nedolžnega, in kvečjemu to je po tem razumevanju treba popraviti.

Zdaj je vendarle prevladalo drugačno razumevanje. Tistim izbrisanim, za katere bo to mogoče, bo z odločbo priznan status za nazaj. Nič kaj posebej veličastnega torej, nekaj pa le je. Zdaj, ko kaže, da se bo zadeva vendarle začela reševati, se samo po sebi postavlja vprašanje: Zakaj je pravzaprav trajalo tako dolgo? Je bilo tako težko priznati napako.