Je dolžnik Nemčija ali naša država?

Celje - V prostorih Prve osnovne šole se bodo jutri znova zbrali nekdanji ukradeni otroci, ki jih je nemški okupator pred 66 leti odpeljal v prevzgojna taborišča, od koder se - enako kot njihovi starši, ki so se znašli v uničevalnih taboriščih - mnogi niso več vrnili. Od okrog 600 ukradenih otrok se jih je po vojni vrnilo približno 450, danes jih je živih še nekoliko manj kot 300.

O nemškem zločinu nad otroki, ki ga zgodovinarji po kategorijah uvrščajo takoj za smrtnimi žrtvami, govori spominska soba, ki jo je Muzej novejše zgodovine na šoli odprl lani. »Veliko ukradenih otrok, ki so jih najprej odpeljali v Avstrijo in jih nato razselili po rajhu, je do konca vojne osirotelo, precej jih je pozabilo identiteto, za mnogimi, zlasti za posvojenci, so se izgubile sledi. Ti otroci so izhajali iz družin sodelavcev NOB in ustreljenih talcev,« je dejal avtor razstave dr. Tone Kregar iz omenjenega muzeja. Udeleženci srečanja bodo jutri na ploščadi pred šolo, kjer so nacisti avgusta 1942 ločili matere od otrok, položili spominski venec, nato pa priredili občni zbor Društva taboriščnikov - ukradenih otrok.

Ukradenim otrokom povojna Jugoslavija ni priznavala statusa vojnih žrtev, tudi Slovenija zanje ni storila dovolj; kot je znano, si od Nemčije prizadevajo iztržiti vsaj simbolično odškodnino. Problem izplačila je še toliko zapletenejši, ker je Nemčija dolg Jugoslaviji menda že poravnala v okviru poplačila vojne škode, toda upravičenci denarja niso nikoli dobili. Takratno vodstvo Jugoslavije ga je menda v obliki prostovoljnega prispevka prizadetih otrok porabilo za obnovo države, dokumentov o tem pa ni.

Iz petkovega tiskanega Dela