Tiskane izdaje
Hrastnik - Alojz Čebin, kmet iz Šavne Peči, trdi, da mu je občina Hrastnik ukradla idejo o etnološki zbirki in z njo kandidirala na evropska sredstva, na občini pa se branijo, da je 50.000 evrov vreden projekt obnove kašče z etnološko muzejsko zbirko, ki jo odpirajo danes in v kateri so del prostora namenili rojaku, humanistu in prevajalcu Antonu Sovretu, njihov.
Alojz Čebin je na občino že leta 2007 oddal projekt, v katerem je predstavil svojo idejo šavnopeške etnološke zbirke, toda na občini pravijo, da je Čebinova le »projektna ideja, da bi v svoji stari hiši, ki ni vpisana v register kulturne dediščine, uredil zbirko etnoloških predmetov«.
Eden izmed ciljev je bila obnova skupnih objektov
Trdijo, da ideje ni nikoli »dodelal s cilji, vsebino in finančno konstrukcijo«, kar je tudi razlog, kakor je za Delo pojasnil Jani Kraner, direktor hrastniške občinske uprave, zaradi katerega je niso zajeli v razvojni program podeželja in kmetijstva za obdobje 2007-2013. Se je pa med dvema projektoma, ki ju je v razvojni program prijavila občina, znašel projekt obnove vasi in izboljšanja kakovosti bivanja v vaseh in zaselkih Zgornje Marno, Šavna Peč, Krnice kot zavarovanih območjih naselbinske dediščine.
Eden izmed ciljev projekta je bil obnoviti skupne objekte v vaških jedrih. Občina je projekt prijavila na Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja in zanj prejela 25.100 evrov; še enkrat toliko je prispevala občina. Stare predmete, ki so jih razstavili v kašči, so darovali vaščani.
Sum o kraji projekta pa ni edini, ki meče senco na današnji deveti pohod po Sovretovi poti in še večjega na slovesnost ob otvoritvi preurejene kašče. Alojz Čebin je ogorčen tudi, ker je občina pristala na takšne projektantske posege, ki so razvrednotili edinstven etnološki spomenik v vasi: »Vse druge kašče se držijo kmetij, Simerškova z letnico 1842 pa je edina samostojna.
»Tudi ideja o ureditvi Sovretove spominske sobe se je porodila že pred leti«
In prav njo so z nagibom strehe, ki ga prvotno ni imela, spremenili v skrpucalo, ki je povrh vsega stalo kar 50.000 evrov.« Čebin pravi, da njegovo mnenje deli tudi precej vaščanov. A navedbe o strehi, pravi Kraner, so neresnične: »Projektantska družba je vse posege izvedla v skladu s smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije iz Celja. Konstrukcija strehe se ni spreminjala, torej tudi naklon ne.«
Tudi ideja o ureditvi Sovretove spominske sobe se je porodila že pred leti, pravi Kraner. Ker rojstne hiše ni več, so jo želeli urediti v Domu krajevne skupnosti. Ko se je pojavila možnost odkupa Simerškove kašče, je padla ideja o ureditvi sobe v kašči. Ker stroka za to ni bila, je občina pristala na to, da Anton Sovre v kašči dobi vsaj »primerno mesto«.
»Skrinja za balo to zagotovo ni,« vztraja Čebin, ki obžaluje, da njegove ponudbe o 99-letnem brezplačnem najemu hiše, v kateri bi uredili Sovretovo sobo, občina ni sprejela. Da Sovre v kaščo ne sodi, se strinja tudi avtorica zbirke, etnologinja Jana Mlakar Adamič: »Postavitev v Šavni Peči je kompromis. Poudarek nosijo zapisi o Sovretu, postavljeni v domu KS, v kašči pa je le razstava v razstavi, majhen delček Sovretove zapuščine. Sploh pa se mi zdi najbolj primerno mesto za hranjenje le-te - knjižnica.«
