Tiskane izdaje
»Saj niste edini!« so se študentje arogantno posmehnili Tini Bizjak, upravnici hostla Vila Veselova. Prišli so z nahrbtniki, za polovično ceno spali v lepih, prostornih sobah z živobarvnimi stenami, ležali na sveže postlanih posteljah, se tuširali v čistih kopalnicah ... in poskušali uničiti vse, kar se je uničiti dalo. Potem ko so, stari kakšnih petindvajset let, odkrili zanje najzabavnejšo stvar na svetu - opravljanje velike potrebe pod tušem. Polivanje rdečega vina po preprogah je bilo namreč že tako samoumevno, da se jim sploh ni zdelo več duhovito. Študentske skupine zato niso več dobrodošle.
»Lahko ti uničijo vse, ampak čisto vse, za kar si se tako zelo trudil,« nerazumevajoče vzdihne Tina, ki, tako kot drugi, ki vodijo hostle, ve, koliko energije je treba, da stvari delujejo, kakor morajo. »Lahko imaš hotel s petimi zvezdicami, pa to ne pomeni nič, če ljudje niso s srcem pri svojem delu. Ozračje ustvarijo ljudje,« je na svoji postelji v sobi, ki jo je delila s petimi mladimi, razmišljala Nelly Anaïd Ovanesian iz Stockholma. »Sem starejša popotnica, a sem rada v družbi mladih,« se je iskrivo nasmehnila. Kajti hostli niso le za mlade po letih, temveč tudi za mlade po duši. In vedno za tiste, ki iščejo poceni nastanitve. Švedska učiteljica igre je, na primer, za letalsko karto iz Stockholma do Ljubljane in tedensko bivanje pri nas odštela štiristo evrov. In za svoj denar dobila več, kakor je pričakovala.
»Ta hostel ima dušo. Tako kot Ljubljana, ki jo obožujem. In za povrh me v hostlu vsako jutro pričaka sveže skuhana kava,« se je uživaško nasmejala. To je res. Za Tino Bizjak se dan začne ob pol osmih, ko skuha kavo, nareže sveži kruh in iz zalog hrane, ki jih sama z nakupi popolni dvakrat na teden, pripravi zajtrk. Do desetih naj bi se ukvarjala le z njim, vendar mora medtem še poskrbeti za goste, ki odhajajo, sprejemati tiste, ki prihajajo, odgovarjati na klice ... Še dobro, da ji ni treba pomivati posode. To opravijo gostje sami, v kuhinjah, ki so v vsakem nadstropju. In v katerih za goste ne smejo kuhati - zakon namreč nalaga preveč dodatnih obveznosti, da bi si to lahko privoščili. Ne prepoveduje pa, da bi gostje v njih sami kuhali.
»Mi jim damo posodo, pribor, olje, moko, sol, sladkor, oni si morajo le nakupiti živila. Saj včasih jedo zunaj, a ker so zdaj cene precej visoke, pogosto kuhajo tukaj.« V hostlih tudi perila ne smejo prati sami. Še en zakonski predpis. »Posteljnine, brisače in podobne stvari morajo biti oprane na določeni temperaturi, pravilno zlikane ... Ampak, saj vsega tega sami itak niti zmogli ne bi. Zvrhane vozičke odpeljejo trikrat na teden, če je treba, pa še vmes, čeprav posteljnino praviloma preoblečejo takrat, ko gost odide iz hostla.« Oziroma mladinskega prenočišča. »Pri nas hostlov uradno sploh nimamo. V zakonu jih ni. Njim najbolj sorodna oblika so mladinska prenočišča, zato so naši hostli urejeni po predpisih, ki veljajo zanje.« Na veliko veselje tujcev, ki se ne morejo načuditi, kako prostorne so sobe, kako malo postelj je v njih, da dobijo brisače in še kaj bi se našlo. Da najmanj trikrat na dan pomivajo kopalnice, čistijo hodnike in pospravljajo sobe - po dopoldanskem preoblačenju postelj, ki jim vzame vsaj tri ure -, pa so se odločili sami.
Več v tiskani izdaji Dela
