Je računsko sodišče preseglo pooblastila?

Ljubljana - Računsko sodišče se je s posebnim postopkom revizije na področju protidobav pri »oklepniškem poslu stoletja« že dobro zakopalo v dokumente o protidobavah, ki nam jih Finska zaradi nakupa njihovih osemkolesnikov tudi dolguje. »Sklep o pravnomočnosti revizije je bil potrjen že pred mesecem, kdaj bomo revizijo končali, pa je še prezgodaj govoriti,« je povedal Igor Šoltes, predsednik računskega sodišča. »Računsko sodišče ima stare podatke,« pa je za Delo glede ugotovitev računskega sodišča, ki je protidobavne dejavnosti ocenilo kot nejasne, v leta 2006 podpisani pogodbi med Rotisom (Patria) in obrambnim ministrstvom pa da protidobave niso bile ustrezno definirane, povedal Rudolf Leban. Ta je bil pri oklepniškem poslu odgovoren za področje protidobav.

 

Kot je še dejal Rudolf Leban, protidobavne dejavnosti zaradi zastoja posla res stojijo, vendar naj bi tiste, vezane na prevzetih 13 oklepnikov, že uspešno stekle. Igor Šoltes, predsednik računskega sodišča, temu ugovarja, saj so njegovi revizorji tudi o teh protidobavah ugotovili, da »v pogodbi niso najbolje definirane. Glede posrednih oz. neposrednih zaposlitev, denimo, v pogodbi ni določen niti obseg niti to, kako se bodo te protidobave merile.«

 

Pred današnjo sejo parlamentarnega odbora za obrambo je Šoltes povedal, da bo ponovil, kar je že povedal prejšnji teden, »v okviru tistega, kar je javno, torej da cilji z nakupom niso bili doseženi, in da bi bila zadeva lahko veliko bolj gospodarna, kot je bila. Poskušali pa bomo tudi pojasniti - če kdo morda še vedno ne razume - kakšne so pristojnosti računskega sodišča. Od seje odbora pravzaprav ne pričakujem nič posebnega.« Predsednik odbora Jožef Jerovšek je namreč prepričan, da je računsko sodišče v revizijskem poročilu o smotrnosti nakupa patrij z oceno skladnosti nabave s standardi in usmeritvami Nata preseglo svoja pooblastila. Zdi se mu nenavadno, da je o strateških nakupih oklepnikov, njihovih tehničnih podatkih oz. opremi namesto strokovnjakov odločalo računsko sodišče.

 

»Ne vem, odgovor je očitno znan le gospodu Jerovšku,« o tem, ali je res presegel pooblastila, odgovarja Šoltes. »Ne moremo soglašati s političnim omejevanjem pooblastil; po zakonu imamo namreč izrecno pravico do ocenjevanja doseganja ciljev. Ocenjujemo tako pravilnost kot smotrnost nakupa, eden glavnih elementov smotrnosti pa je ugotavljanje doseganja ciljev, s čimer se merijo učinkovitost in uspešnost poslovanja in tudi gospodarnost. Če je to zunaj naših pristojnosti, potem ne vidim smisla v našem delovanju. Prepričan sem tudi, da ima Nato, ki za svoje članice daje priporočila, izdelano strategijo in si verjetno ne izmišljuje stvari, ki so nedosegljive na trgu.«

 

Šoltes meni, da gre pri tem predvsem za napačno razumevanje njegovega poročila. »Nismo se spuščali v standarde, ki so bili postavljeni z nacionalno strategijo ali z Natovimi cilji. Preverjali smo le, ali so bili ti cilji doseženi ali ne.« Kot je še poudaril, je imel revidiranec (Mors) pravico v določenem roku vložiti ugovor, česar ni storil. »Še več, naši revizorji so si med postopkom revizije celo pridobili ustrezne izkaze oz. pooblastila, s katerimi so gladko opravljali te revizijske preglede.«

Iz torkove tiskane izdaje Dela