Je Slovenija šolala paravojaške enote?

Ljubljana – »Vsi postopki, ki smo jih pri tem izvedli, so bili legitimni in zakoniti.« Tako je Janez Janša (SDS) na spletni strani svoje stranke odgovoril na aktualne očitke »različnih zakrinkanih in razkrinkanih oseb« o trgovini z orožjem iz poosamosvojitvenih časov. Če je Janša v svojem februarskem razmišljanju Strah pred resnico o Silvu Komarju, s katerim smo se prav zaradi te opazke pogovarjali za zadnjo številko Sobotne priloge, zapisal, da je trgoval z orožjem (to je po Janševem prepričanju počel tudi Milan Kučan), imen v svojem zadnjem »javljanju« Janša na spletu ni več zapisal.

Komar je bil v času afere Mariborsko orožje leta 1993 predstojnik varnostno-informativne službe in je zaradi takratne Janševe trditve, da je na mariborskem letališču hranil orožje za državni udar, pristal celo v zaporu. (Sodišče ga je po 13 mesecih spoznalo za nedolžnega.) V pogovoru za Sobotno prilogo je med drugim povedal, da bo, če se mu Janša ne bo opravičil ali če ne bo nehal širiti laži o njem, »posegel po pravnih sredstvih«. Mimogrede: Komar je glede mariborskega orožja povedal, da je zgolj »Janševa izjemna domišljija pripeljala do tega, da si je neko zgodbo pač moral izmisliti za dosego svojih političnih ciljev«.

Janševim najnovejšim besedam o tem, da so bili vsi postopki oboroževanja razorožene Slovenije legitimni in zakoniti, ne verjame niti Vladimir Milošević, nekdanji poveljnik Teritorialne obrambe vzhodnještajerske pokrajine. (To funkcijo je opravljal v času osamosvojitvene vonje, januarja 1992 pa je postal namestnik načelnika generalštaba Slovenske vojske.) »Niti slučajno,« nam je dejal Milošević.

Ko smo ga vprašali, zakaj ne verjame Janševim besedam, je začel pripovedovati o šolanju hrvaških in bosanskih paravojaških enot »na enem od poligonov Krkovičevega kraljestva. Delovali so tako, da so prisegali na bodež [bajonet]. Bili so oblečeni v obleke naše vojske. Za to vem, ker sem bil takrat namestnik načelnika generalštaba Slovenske vojske. To se je delalo. To je tam vodil Tone Krkovič.« Je Janša vedel za tako imenovane paravojaške enote? »Janša je s paravojsko ščitil samega sebe. Nekdo je moral izvajati te grdobije, Krkovič sam tega ni mogel delati.« Brigadir Tone Krkovič je Miloševića pozval, naj predloži dokaze.

Vladimir Milošević: Janša 
je s paravojsko ščitil sebe

»Kaj pa vem, po mojem ti ljudje prisluškujejo še zdaj,« je Vladimir Milošević povedal o takratnih »izbrancih Janeza Janše«, kot je opisal pripadnike tako imenovanega paravoma. Ko smo Miloševića vprašali za konkretna imena, jih je ta naštel kar nekaj (hranimo jih v uredništvu), vseh pa je bilo po njegovem okoli 20. »Bili so posebno izbrani, delali so samo za Janšo.

Tega v Evropi niso poznali, da bi imel obrambni minister svojo ekipo. Janša ni zaupal nikomur, razen tem ljudem.« In prav ti »paravomovci« so menda v Kočevski Reki v protivrednosti 5000 takratnih nemških mark na posameznika učili »paravojake« iz sosednje Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Za usposabljanje so jim menda dali nove uniforme slovenske Teritorialne obrambe, za katere republiški vojaški štab ni vedel. Janša je za to vedel, trdi Vladimir Milošević, ki razpolaga s podatkom, da je Janša eno od takratnih usposabljanj paravojaških enot v Kočevski Reki tudi obiskal.

»Republiški štab ni imel nobenih kompetenc. Janša je namreč odredil, gre za pisno odredbo, da se brigada Moris [njen poveljnik je bil Tone Krkovič] podredi neposredno njemu kot obrambnemu ministru. Krkoviča takrat nihče ni mogel nadzirati.«

Brigadir Vladimir Milošević, ki ga je med pekrskimi dogodki ugrabila JLA (pekrski dogodki iz maja leta 1991 veljajo kot uvertura v finale slovenske osamosvojitve), je z nami spregovoril tudi o dnevu, ko so ga ugrabili: »General JLA Mićo Delić je na vadbišče v Pekrah poslal vod, da so poročali o tem, kaj se je v tem vojaškem šolskem centru dogajalo. Mi smo vedeli za to, a kljub temu so pripadniki tako imenovanih samovcev [enota, ki jo je po besedah Miloševića vodil Ivan Borštner, štela je okoli 30 članov] dva vojaka od te enote ugrabili.«

Vrhunec napetosti

Milošević nam je pripovedoval, da so zadeve »eskalirale« v sestanek med pripadniki JLA in teritorialno obrambo, »med tem časom pa je prišla tudi enota JLA iz Zagreba. Z ukazom, da je treba mene in poveljnika učnega centra, majorja Kocbeka, aretirati. Tega na začetku seveda nismo vedeli, s to informacijo je k meni prišel Silvo Komar kot šef koordinacije. Ko sem ga vprašal, kaj naj storim, mi je odvrnil, da naj pokličem ministra Janšo. Klical sem torej Janšo. In veste, kaj mi je rekel? Rekel je: 'Veš kaj, Vlado, ti imaš vojsko, pokliči jih in jih …'« Ni rekel, ubij jih, le nakazal je. Če bi jaz na pogajanjih ustrelil generala JLA, veste, kaj bi bilo? Letalstvo bi Maribor zravnalo! Janša je bil zelo radikalen.«

Silvo Komar je potrdil, da je takrat Miloševiću dejal, naj kliče Janšo. Povedal je še, da je Miloševiću svetoval, naj »pusti, da se zgodi incident, ker bomo s tem pridobili. In tako se je tudi ravnalo. Ocenili smo, da tako ne bo neljubega konflikta.«

Čas za dokaze

Brigadir Tone Krkovič je, ko smo mu včeraj posredovali Miloševićeve besede, dejal: »Zame je obdobje insinuacij končano, zame obstaja le še čas za dokaze. Če jih kdo ima, naj jih da na plan. Ne verjamem pa, da jih po 20 letih tisti, ki so se na vso moč trudili dokazati nam kriminalna dejanja in ki so imeli v rokah vso oblast in policijsko represijo, sploh imajo. Sprašujem se, zakaj so s temi zgodbami in dokazi, če jih seveda imajo, čakali 20 let? Vse skupaj mi močno ne le diši, ampak smrdi po volitvah.«