Jedrske centrale ob zahodni meji

Prav malo vode je priteklo po Soči dol do morja, odkar so na italijanski strani občasno, vendar kar redno uprizarjali včasih večji, drugič manjši cirkus zaradi slovenske jedrske centrale v Krškem. Enkrat so - v vsej brezmejni nevednosti - rohneli, da sovjetska tehnologija ogroža ves svet, ne samo tržaškega Krasa, drugič je preplah povzročil vsak najmanjši potres kjer koli na Balkanu. Zadnji veliki alarm je bil ob lanski zaustavitvi v Krškem, iz katere so na zahodni strani slovenske meje naredili pravo dramo. Veliko večjo od tiste, ki so jo povzročile resnične okvare na francoskih centralah.

Zdaj so sosedje tako rekoč čez noč obrnili list. Sestala sta se premier Berlusconi in francoski predsednik Sarkozy, ki je prišel brez svoje italijanske žene, ker bi mu odtegnila vso pozornost, če bi se pojavila v Rimu; postavila sta se pred novinarje in povedala, da bodo Francozi v Italiji zgradili štiri jedrske centrale. Nujno je, brez francoskih central nas bo pobralo, so povedali gostitelji.

Ljudstva nič več ne prepričujejo, kako nevarno je, ker imajo tako blizu, v Krškem, jedrsko centralo, ki ogroža Trst in še kateri kraj. Krško je res takoj za mejo, so še nedavno oznanjali tukajšnji mediji. Ko je nedavno slovensko centralo obiskala italijanska delegacija in ugotavljala, kako varna je v resnici slovenska atomska elektrarna, velike reklame ni bilo, pisanja o nevarnosti iz Krškega pa je bilo tudi konec.

V četrtek je bilo prav zanimivo po državnem radiu poslušati drugačno prepričevanje od tistega, ki smo ga bili dolgo vajeni. Kako nujno in koristno bi bilo, da bi imeli tudi Italijani čim prej svoje jedrske centrale, kajti potem ne bi bilo treba več uvažati 87 odstotkov električne energije, so povedali državni novinarji in vladni politiki. Jedrska energija ni nevarna, ni draga, odpadkov z novo tehnologijo skoraj ne bo, z najnovejšo, tisto četrte generacije, pa sploh nič več.

Miselni preobrat je akrobatski, če pomislimo, da so Italijane po katastrofi v Černobilu naščuvali proti jedrski energiji s tako silo, da so jo z referendumom prepovedali, centrale zaprli, gradnjo novih pa čez noč ustavili. Petdeset milijard evrov je v današnjih številkah stalo, da so razmontirali, podrli, izničili, kar so prej gradili od sedemdesetih let naprej. Zdaj ugotavljajo, da bi bilo najpametneje centrale postaviti prav tam, kjer so že bile, v tistih štirih mestih, kjer ja zagotovo dovolj vode, temelji pa so bili postavljeni že pred tremi desetletji.

Presenečenje se ne bo poleglo čez noč, protesti pa so se šele začeli. Politični zato, ker je premier Berlusconi podpisal sporazum s Sarkozyjem, pa čeprav ni imel pooblastila parlamenta za kaj podobnega. Še posebno so ogorčeni, ker premiera še vedno zavezuje referendum. Birokratski postopek, ki mu politiki pravijo politična procedura, bo najbrž še najmanj zapleten. Oglaša se tudi stroka, ki so jo zrinili s prizorišča pred dvema desetletjema. Sprašujejo, zakaj načrti predvidevajo, da bo Italija zaradi gradnje francoskih jedrskih central uvažala četrtino manj energije šele leta 2020. Zakaj se ne zgledujejo po Špancih, ki odvisnost od uvoza z vetrno energijo lahko občutno zmanjšajo v enem samem letu.

Zdaj bo zanimivo slišati, kaj porečejo Avstrijci, ki so se tako borili proti jedrski energiji pri vzhodnih, čeških in slovaških, in južnih, slovenskih sosedih. Bodo tudi proti večjim, močnejšim in bogatejšim Italijanom enako oholi?