Tiskane izdaje
Po njenem mnenju za vse nas in bodoče generacije mora biti to, kaj se je zgodilo na Frankolovem februarja leta 1945, ko so nacisti na jablane ob cesti obesili sto političnih ujetnikov iz zaporov v Celju, Mariboru in Trbovljah, učna ura spoštovanja in hvaležnosti.
To, tako Jelušičeva, mora biti učna ura spoštovanja do zgodovine in hvaležnosti do umrlih, ki so svoje življenje dali za to, da mi danes namesto njih in zanje živimo v miru in hvaležnosti. "To je tudi učna ura spoznanja, da nikoli ne more biti opravičila za nadaljevanje maščevanja, da ne more biti opravičila za izbruh sovražnosti. Zgodovino je treba strokovno proučevati in zapisovati, kajti to zgodovino bomo dali našim prihodnjim rodovom," je poudarila Jelušičeva.
Ocenjuje, da ne moremo od naših mladih pričakovati, da bodo vodili vojno naprej, od njih pa ministrica pričakuje, da bodo razumeli, da ni vojne v zgodovini in tudi ne v današnjem svetu, ki ne bi zahtevala sovražnikov in žrtev. Prav tako ni vojne, ki bi zmanjšala krivice sveta.
Jelušičeva je zbrane pozvala, da ne dovolijo, da bi se duh maščevanja prenašal v naš čas, v čas hvaležnosti in svobode. Prepričana je, da je treba mladim dati priložnost, da gredo v svet in življenje osvobojeni spon in potrebe po hudobiji iz preteklosti. "Dajmo jim priložnost, da osvobojeni preteklosti prižgejo svečko spomina vsem, ki so umrli v naši zgodovini," je dejala ministrica.
Spomnila je, da bi veljalo v naš spomin zapisati, da je bilo sto frankolovskih žrtev vpisanih na seznam smrti za slovenstvo zato, ker so se v teh krajih v začetku februarja 1945, torej samo tri mesece pred koncem druge svetovne vojne, spopadli borci Bračičeve brigade s policijsko nemško kolono. V tem spopadu je bil smrtno ranjen eden od vodilnih nacistov celjskega območja in kot maščevanje za njegovo smrt so nacisti obesili sto ljudi, Slovencev različnih starosti in poklicev.
