Tiskane izdaje
Ne kakršnih koli vrtnarjev, temveč takšnih, ki se presneto dobro spoznajo na rastline, s katerimi se ukvarjajo, jih vzgajajo, gojijo in zbirajo. Gotovo je to najbolj »tisti« sejem na celinskem delu Evrope. Potekal je prejšnji konec tedna.
Coursonsko posestvo leži sredi koruznih polj nekje tam na zelenem podeželju širše okolice Pariza. Če na njem ne bi pripravili dveh rastlinskih sejmov na leto, bi Courson spal v globoki anonimnosti. Dvorcev, kot je tamkajšnji, imajo v Franciji na stotine. Tak z dnevi rastlin pa je en sam. Med pobudniki prvih Jesenskih dnevov rastlin leta 1982 je bila s svojim vplivom soudeležena Slovencem dobro znana Jelena de Belder. Jesenskim dnevom, za katere je rezerviran tretji konec tedna v oktobru, so se leta 1987 pridružili še pomladni dnevi tretji vikend maja.
Vse se vrti okoli novosti.
Dnevi rastlin so v osnovi sejem, na katerem se prodajajo rastline. Ni bistveno to, da so cene najmanj dvojne glede na običajno ponudbo v rastlinskih centrih. Bistvena je predstavitev novosti: novih sort in na novo vpeljanih okrasnih vrst. Po eni strani gre za limanice za zbiratelje, ki jih v vnemi imeti niti najmanj ne zanima cena, po drugi za priložnost, da se z novostmi seznanijo strokovnjaki. V strokovnih žirijah so ljudje, ki zelo dobro vedo, kaj vrtovi in parki premorejo in kaj neka novost pomeni. Nagrada ali priporočilo iz Coursona je dobra reklama za rastline in drevesničarje, ki jih pridelujejo.
Petkov dan je namenjen strokovni javnosti, torej ljudem, ki se z rastlinami in vrtovi ukvarjajo poklicno. Kljub temu da je tu v ospredju izmenjevanje informacij, spoznavanje ljudi in konkurence, je trgovanje živahno. Najzanimivejše se v zaprtem krogu izmenja ali proda kje za stojnicami, to rastlinje izgine že v prvih urah sejma. Kljub temu širše občinstvo v soboto in nedeljo ne trpi pomanjkanja ponudbe. Tisto, kar si zamudil in za kar ne veš, tako in tako ne boli.
Med razstavljavci je največ drevesničarjev. Manjši pridelovalci okrasne drevnine so se v Franciji v zadnjih dvajsetih letih specializirali: ta se ukvarja samo z lesnatimi potonikami, drugi z glogi in dreni, tretji s kamelijami. Zanje niti ni pomembno, da na sejmu veliko prodajo, njihov cilj je, da zbiratelji in načrtovalci specialnih vrtov zanje izvejo in da se pokažejo s kakovostnimi sadikami.
V prvih letih je bila prireditev namenjena samo drevnini, zdaj pa je kakšna tretjina razstavljavcev pridelovalcev trajnic in tudi sezonskega cvetja. Med trajnicami so še vedno absolutno najbolj opazne trave. Za vzorec je sadjarjev in pridelovalcev zgolj sredozemskega okrasnega rastlinja. Nekaj je kakovostnega orodja ter elitno drage vrtne obutve in obleke in okrasne vrtne šare.
Sejmišče je na travnikih ob graščini. Na travi; a vendar so stojnice spoštljivo oddaljene od dreves, da jim množice ne uničujejo koreninskega prostora. Razstavno-prodajna mesta so bolj ali manj domiselno urejena, predvsem pa – brez vsake muzike, ki slovenske sejemske prireditve vseh vrst dela tako ostudno hrupne. Tudi o kakšnem kričanju in javnem prepiranju, tako neredkem med mojimi sonarodnjaki, ni govora. Po tem, kako se potencialni kupci zapletajo v pogovor z razstavljavci, je očitno, da večinoma zelo dobro vedo, kaj želijo izvedeti in po kaj so prišli.
Ker sem bil v Coursonu prvič, me je zlasti prevzelo, kako je mogoče sredi ruralne pustinje spraviti skupaj prireditev, ki po svojem dosegu presega meje Francije. Brez posebne infrastrukture – parkira se po travnikih in lula v plastična stranišča –, a z nosom za tržno nišo. Menda tudi lastnik posestva čisto spodobno živi od dohodkov, ki mu jih prireditev navrže.
Iz Nedela.
