Tiskane izdaje
Iz medijev že leta opozarjamo, da je sistem financiranja slab za državo, ker ne onemogoča koruptivnega ravnanja. Saj veste, tistega, ko se politiki dogovorijo za darila podjetij ali posameznikov, ko potrebuje denar za kampanje, ki jih plačujejo z uslugami »dobrotnikom«: z dodeljevanjem ugodnosti, poslov ali pomembnih služb. Na račun drugih, običajno manj premožnih državljanov. Nič ni boljše varovalo proti temu kot javna dostopnost podatkov, kdo je dal, koliko in komu. Hkrati pa sistem, ki ga imamo in ki je netransparenten, volivcem ne omogoča, da bi lahko pošteno ocenili, med kom sploh izbirajo na volitvah. O politikih in strankah pač, kot pravi stari pregovor, veliko več kot programi in nasmeški na plakatih pove, kdo jim je dal denar za drage volilne kampanje. Le da za slovenske ne vemo.
Sistem, ki so si ga politiki uzakonili, je celo čisto namerno namenjen prikrivanju, in to temeljno poslanstvo premaga vse spremembe in dopolnitve zakonodaje. Tega elita niti ne skriva. Stranke se na vprašanje, ali lahko razkrijejo podjetja, ki so jim dala denar, odzivajo kot vampirji na česen: »Ni govora, to je poslovna skrivnost, to je osebni podatek, potem nam nihče več ne bo dal ...« V predstavljenih revizijah je najbolj zgovoren podatek, da je večina strank do denarja za lanske kampanje prišla tako, da so si ga »dali« sami. Prenakazali z rednih računov. Praktično to pomeni, da so bili posebni račun za volilno kampanjo, na katerih bi morali zbirati vse prispevke, le kulisa. Pravo poslovanje se dogaja drugje. Da bi razumeli, moramo pogledati v letna poročila o poslovanju strank, kjer najdemo - uganili ste - proračunske dotacije in darila podjetij in posameznikov, ki polnijo redne račune strank. In pri slednjih za velikansko večino spet ne moremo izvedeti, kdo je dal, kdaj in za kaj pravzaprav.
V zakon so politiki sicer zapisali določbo, da podjetja, ki so v več kot četrtinski lasti države ali občin, strankam ne smejo nakazovati denarja. Absurdnost položaja bi bila že preveč očitna. Samo predstavljajte si, kaj bi takšne donacije pomenile v državi, kjer je vlada posredno ali neposredno lastnica lepega dela gospodarstva in bi lahko stranke vsakokratne vladne koalicije po svojih ljudeh v teh podjetjih dosegle, da jim nakazujejo denar. Opoziciji pa seveda ne. No, a še ta zakonska prepoved je košček sistema prikrivanja. Po veljavni ureditvi podatkov, kdo je strankam podaril zneske, nižje od treh plač, iz strank ne razkrijejo niti računskemu sodišču, čeprav tako zberejo velikansko večino »donatorskega« denarja. Kako je mogoče preveriti, ali niso kaj denarja kljub prepovedi dala podjetja, ki so v državni lasti? Odgovor je preprost: Ni mogoče. Ker vampirji ne marajo česna. Računski sodniki imajo celo le delne podatke, kaj vse sploh je v državni lasti, in še o tistih redkih nakazilih, za katera izve tudi javnost, zato težko resno preverjajo. Za lokalno raven solastništev podatki, denimo, povsem manjkajo.
Za prikrivanje, katera podjetja in v kolikšnih zneskih so kandidatom ali strankam nakazovala denar, ni čisto nobenega državniškega razloga. Le tisti preprosti je: Kdor si ne upa javno razkriti, ima slabo vest. Politiki bi morali vsa nakazila pod mizo prepovedati, transparentno pomoč kandidatom in strankam posameznikov pa spodbujati tudi z davčnimi olajšavami. Že zato, ker si denar državljanov tako ali tako vzamejo še s proračunskimi dotacijami. Ugotovitve računskega sodišče, da je LDS porabila nekaj preveč ali da so v poročilih številnih strank napak prikazovali odložena plačila, so v takšnem položaju lahko zanimive, a imajo obroben pomen.
Problem ni računsko sodišče. To opravlja svojo vlogo v dobro skupnosti. Gospodje v parlamentu je ne.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
