Tiskane izdaje
»Niti začel še nisem, pa že ploha obsodb. Z ladjo se ne bom več ukvarjal,« je pred približno enim letom takratni obrambni minister Karl Erjavec predčasno odkorakal s seje parlamentarnega odbora za obrambo. Razburil ga je poslanec Matej Lahovnik, ki mu je očital, da bo ladja, ki jo v sklopu vračila klirinškega dolga ponuja Rusija, predraga, da je prestara in da je glede na 42 kilometrov obale, kolikor je imamo, sploh ne potrebujemo.
Istega dne, ko je Erjavec zaloputnil z državnozborskimi vrati, so na Finskem priprli dva uslužbenca Patrie. Zasegli so jima podatke v zvezi s pogodbo s Slovenijo in z delom, ki je vodilo do sklenitve pogodbe med Rotisom in državo; afera, ki ji tudi po enem letu dogajanj ne vidimo dna, se je začela.
Kaj in koga vse je finsko-avstrijsko-slovenska afera že potegnila vase, bolj ali manj vemo. Tudi z morebitnimi scenariji po takšnem ali drugačnem razpletu afere se v javnosti nima pretiranega smisla ukvarjati. Prav tako ne s tem, ali je na testiranjih na poligon res prvo zapeljalo finsko vozilo in avstrijsko-slovenskemu razmajalo teren, ali imajo patrie res požrešnejše motorje od konkurenčnega krpana in ali je v oklep vpeto podvozje zadnjega res toliko boljše od tovornjakarskega pri patriah.
Odvečni balast afere Patria je v letu dni svojega nastajanja danes že tolikšen, da le redko komu še omogoča jasen vpogled v bistvo: oklepnike - stroje, namenjene uničevanju tistega zunaj njih in varovanju tistih, ki se prevažajo v njihovi notranjosti - Slovenska vojska zaradi kombinacije svojega razvoja in vkorporiranosti v zvezo Nato namreč potrebuje. To je (žal) dejstvo, h kateremu smo se Slovenci zavezali pred nekaj leti.
Zdaj imamo dve možnosti: Prva je, da pozabimo na obljube naši vojski in Natu ter s tem prihranimo najmanj 278 milijonov evrov, že narejene oklepnike (pred šoštanjskim Indopom jih je menda že za celo parkirišče) pa prodamo Hrvatom, denimo. Druga in bistveno bolj sitna možnost pa je, da obljubljeno izpeljemo do konca. S pomembno razliko: manj oklepnikov. Kajti njih velikanska količina za tako majhno državo, kakor je naša, je smešna. Je pa hkrati žalostno, da je izmed naročenih kar 25 povsem neopremljenih.
Ko se bodo politiki navsezadnje zedinili o tem, ali bo država izpolnila obljube ali ne, in to predstavili tudi davkoplačevalski javnosti, bo laže tudi obrambni ministrici. Z zaledjem se bo s Patrio namreč laže pogajala za zmanjšanje števila oklepnikov na račun boljše oborožitve, prav tako pa bo komisija obrambnega ministrstva, ki zdaj prestrašena trepeta pred podpisom prevzema prve patrie, hitreje in manj dlakocepsko opravila kakovostne preglede finskega orožja. Vse dokler pa se to ne bo zgodilo, bomo iz tedna v teden poslušali isto ploščo: prevzemanje prvega oklepnika še traja, kaj več bo znano prihodnji teden.
Lahko pa smo Slovenci tudi »frajerski«: po zgledu Erjavca, ki je lani v smislu »Kaj mi je pa tega treba« odkorakal iz državnega zbora. Natu, Patrii in svoji vojski lahko vrata pred nosom zaloputnemo tudi mi: »Kaj nam pa morete.« Kaj bomo s tem dosegli? Čez nekaj let bomo spet na istem, le da bo komisija za kakovostni prevzem pregledovala neke druge osemkolesnike ... Pred tem pa bomo Patrii plačali veliko odškodnino, če pogajalci ne bodo spretno utemeljili razlogov za razdrtje »posla stoletja«.
Iz petkove tiskane izdaje Dela
